Moje ime je Lucis. Lucis Ferre

Puškarstvo Špendal

2012-01-13T13:34:00.000+01:00

Lucis II

2012-01-03T12:05:00.001+01:00

Več o fotki na:

http://www.brankoandelfoto.si/1/post/2012/01/portret-ii.html

Lucis

2011-12-29T08:05:00.001+01:00

www.brankoandelfoto.si

Anja II

2011-12-20T13:10:00.000+01:00

Anja

2011-12-20T07:55:00.001+01:00

Nejc

2011-11-29T10:16:00.008+01:00

Pogled

2011-11-10T09:21:00.000+01:00

Zala, resna fotomodelka. Zna pred objektivom.

Kukova špica

2011-09-19T09:54:00.000+02:00

To soboto smo pridni planinci imeli možnost ujeti, mogoče zadnji topli vikend v tem letnem času. Vremenska napoved za Julijske alpe je napovedovala možnost ploh in neviht v popoldanskem času. Že prej pa smo lahko pričakovali meglo ali oblake. Tako kot ponavadi je to pomenilo čim prejšnji odhod iz tople postelje. Pravijo, da se dan lovi zjutraj. Tokrat je to držalo kot pribito.

Jutro brez oblačka, megla v dolini, pogled na današnji cilj. Srce tolče kot zmešano, pa ne zaradi romantike ampak visokega ritma in strme poti.

Pot pride iz gozda na odprto. Ne predstavljam si kako je tukaj v poletni vročini. Pod nogami šoder, nad glavo pa nažiga zvezda ...

Na vrh Kukove špice prispem dovolj zgodaj, da lahko občudujem prizor, ki ga ni mogoče videti nikjer drugje - Amfiteater. Naredim par posnetkov in tistih par pramenov megle nenadoma postane gost, siv oblak, ki se cel dan ni premaknil z vrhov planin.

Na trenutke se še prikažejo sosednji vrhovi. Vendar je megla neizprosna.

Ker pot na ta vrh ni markirana in sem tukaj prvič pohitim dol, proti sedlu. Ne želim se izgubljati v tem nevarnem in prepadnem svetu. Tik pred prihodom na sedlo srečam planinca, ki počasi "hiti" proti vrhu. Čeprav je prišel le pol ure za mano ne bo več imel sreče z razgledom. Obrnem se proti vrhu in planinc je že komaj opazna silhueta na robu megle.

Na poti dol si vzamem uro časa za meditacijo in prehranjevanje. Za konec ture pa si privoščim osvežitev pod (zame) najlepšim slapom na svetu.

Užitek pod slapom me spomni, da sem po horoskopu rak - rečni rak. Kako me vleče v tolmun pod slapom ... Pa po potoku dol ... Vendar se mi želja ne izpolni. Po taistem horoskopu je moj podznak tehtnica. Ta pa je zdaj pretehtala situacijo in sklenila naj to željo izpolnim kdaj drugič. V nekem drugem življenju ... :)

Utrinki

2011-09-05T09:26:00.001+02:00

Lepo vreme, dobra družba, hribi ...

Tre cime

2011-08-17T13:58:00.006+02:00

Tokrat smo se odpravili čez mejo, v Dolomite. Dolomiti se nahajajo v severni Italiji in so dobili ime po francoskem mineralogu Deodat de Dolomieuja-tu, ki je baje prvi poštekal, da je kamen v teh hribih drugačen od kamnov drugod v hribih. Ne vem sicer, kako se ob tem dejstvu počutijo Italijani ampak meni ne bi bilo vseeno, če bi se npr. Prešernov trg v Ljubljani imenoval po npr. francoskem poetu. Drugače so Dolomiti ful lepi hribi ampak tudi daleč od Vrhnike. Naš avtobus je letel ko zmaj pa smo vseeno potrebovali pet ur do parkirišča pod tremi svetimi kamni. To'k o Dolomitih.

Že prvi pogled na planinske poti okoli treh kamnov je dal slutiti, da bo danes precej gneče. Tako, od oka, sem ugotovil, da je ta dan za izlet izbralo približno 1.253.824.657 planincev s celega sveta. Če še nimate občutka ko'k nas je bilo, potem si probajte predstavljati ko'k je Indijcev. In če sta dva ali trije ostali doma, potem je to to.

Bolj smo hodili, bolj so se delali oblaki. Spraševal sem se, kako se počuti alpinist, ki celi dan pleza gor po skali in šele na vrhu ugotovi, da je splezal napačno cimo. Jap, oblaki znajo močno zakomplicirati stvar.

Ko smo prišli okoli vogala, so eni že bili gor.

Oblakov je bilo vedno več. Prihajali so iz smeri, v katero smo se napotili. Bed.

Izkoristili smo čas za poziranje. Kasneje mogoče ne bo več možnosti.

Med tem se je naša skupina razdelila. Manjšina je krenila čez sosednji hribček, na katerem je popolnoma nezanimiva, dolgočasna in trivialna ferata. Ostali (večina) smo se podali na avanturo, pot, polno adrenalinskih preizkušenj in nepričakovanih težav. Pot smo simbolično poimenovali "Pot okoli treh cin".

"Climbing instinct" ni in ni dal miru.

Dolomiti so polni baric, ki jim rečejo jezera (lago).

Ko smo se že desetič zgubili, je vodnik padel na kolena, naslonil glavo na skalo, ki se ji reče dolomit, in se pošteno zjokal.

To je sprožilo izsušitev oblakov tako da so se pokazale vse tri cine v vsej svoji velikosti.

Preden nas je pot odpeljala okoli ovinka, smo še enkrat pogledali proti hribčku, po katerem se je odpravila manjša skupina naših kolegov.

Tik preden smo prispeli pred avtobus se je vreme do konca pokvarilo. Sledilo je pranje s predpranjem in barve so izginile vse do meje z našo prelepo domovino.

Trije sveti kamni

2011-08-16T10:41:00.001+02:00

Ena fotka z izleta okoli treh svetih kamnov.

Darilo

2011-08-02T11:40:00.003+02:00

Za vse ljubitelje morja in sonca objavljam fotko, ki jo lahko povsem legalno in brez nadomestila uporabite za sliko ozadja na vašem računalniku.

Še naprej se veselim vsakega vašega obiska.

Ni sonca?!

2011-08-02T09:14:00.002+02:00

Zadnjih nekaj let ni enostavno sestaviti deset dni morja brez dneva ali dva (mogoče tri ali štiri) "slabega" vremena. Pri tem mislim na veter, oblake, dež ... In kot pravijo v eni od sosednjih držav, "dok jednom ne smrkne, drugom ne svane". He, trume "čevapčičev" na dveh nogah naenkrat izgubijo smisel življenja. Ni sonca, ni sončanja. Ja pa ja de. Enim se pokaže Marija. Tistim, ki občudujejo dramatiko na nebu in na vodi. A da o dolgih ekspozicijah ne govorim. :)))))))

Pa gremo ...

2011-08-01T13:52:00.002+02:00

... domov. Ni kaj, vsakega dopusta je enkrat konec.

Tudi če je lep. Dopust namreč.

Nova fotka ...

2011-07-06T12:52:00.001+02:00

... za mojo Facebook stran. :)))

V centru, spet ...

2011-07-04T12:43:00.003+02:00

Po dolgem času v centru Ljubljane.

S fotoaparatom.

Eva

2011-07-04T08:26:00.003+02:00

Minilo je približno dve leti od objave fotografij Eve, ki sem jih naredil med eno manjšo fotodelavnico z mojim prijateljem Borutom. Zdaj se občasno ukvarjam z eksperimentiranjem v fotošopu. Vedno bolj me navdušuje dejstvo, da fotografiranje ne konča pri pritisku na sprožilec fotoaparata. Ta postprodukcijski, kreativni del odpira neskončne možnosti.

Oblak in ego

2011-07-01T09:49:00.003+02:00

Verjetno se je že tudi vam zgodilo, da ste zagledali prizor, ki vam je vzel dih pa niste imeli fotoaparata pri roki. Meni se je to zgodilo velikokrat. Tako sem že od nekdaj prepričan, da so najboljše fotke tiste, ki mi jih ni uspelo narediti. In to iz zgoraj omenjenega razloga. No, včeraj je prizor nad Ljubljano bil tako impresiven, da sem naredil nekaj za kar sem rekel, da ne bom nikdar naredil. Kot pravoveren fotograf se nikoli nisem hotel spuščat na nivo nekakšnega turista in fotkat z mobilnikom. Saj vem, vzgib, ki nima nobene racionalne osnove ampak ... Če se trudiš dosegati tehnično dovršenost (huh, tudi pri tem nisem prav dosleden) potem je preskok z Nikona na Nokio korak nazaj. A ne? No, kakorkoli, včeraj sem ignoriral svoj lastni ego in iz žepa povlekel svojo Nokio. Tisto, ki jo dobiš za en evro in ni bog ve kaj. Pa sem na hitro poškljocal. Upal sem, da itak vsi strmijo v oblak in se bom tako izognil posmehljivim pogledom morebitnih fotografskih kolegov.

Zgoraj omenjeni ego pa ne more iz svoje kože. Zdaj bo objavil to greha vredno čudo. To pa zato ker so fotke izpadle zelo zanimivo. Verjetno zaradi umazanije, ki se na leči mobilnika nabira že tretje leto, ali tresenja rok, ali pa iz povsem tretjega razloga so fotke dobile videz slike v oljni tehniki (ali akrilni, če vam je bolj všeč).

Pot na Mordor?

2011-06-24T08:28:00.004+02:00

Niti ne. To je fotka s zadnjega izleta na Dobrač. In ja, na koncu nas je malo opralo. :)))

Ni oblakov

2011-06-17T09:03:00.003+02:00

Pa kaj. Iz potke pod Rožnikom se kaže lep pogled na Tivoli, nebotičnik in ljubljanski grad. Lepa veduta z eno majhno pomanjkljivostjo. Na nebu ni oblakov! No, vsaj takih omembe vrednih. Verjetno se strinjate, da nebo brez vsaj malo dramatike ni zanimivo. V bistvu je precej dolgočasno.

No, tudi ta problemček se da rešiti. Tokrat sem nebo napolnil z vejami. S tem sem "uokviril" pogled na park in mesto. Posnetek je postal bolj poln, pogled pa naravno usmerjen v najbolj pomemben del fotografije. Malo sem se še poigral z barvami in dodal vinjeto, ki je zatemnila vogale in s tem povečala efekt centralnega dela fotografije.

p.s.

Hvala naključnim sprehajalcem, ki so mi pomagali nekaj sto let staro drevo premakniti za dvajset metrov v levo. Jah, za dobro fotko se je treba potruditi.

Žale

2011-06-16T09:11:00.004+02:00

Med čakanjem na lunin mrk sem poslikal mostrovino arhitekta Plečnika. Med gledanjem fotk me je prešinila misel: "Ta je pa bil nor na stebre ...".

Lune na koncu nisem pofotkal. Komarji so bili preveč nadležni in sem spokal domov.

Spomini predsednika vlade

2011-06-15T10:16:00.006+02:00

Spomini predsednika vlade

Moji prvi trije mandati

avtor: Lucis Ferre, nekdanji, sedanji in bodoči predsednik vlade
trda vezava
853 strani
cena: 123,45€ v predplačilu, 180,00€ na dan izida
datum izida: 25.10.2045, oz. na dan upokojitve avtorja (odvisno od prihodnjih pokojninskih reform)

KOMENTARJI:

“Zanimiva zgodba, napeto branje, iskrena izpoved enega od najdominantnejših politikov tega tisočletja ...”, New York Tudej

“Ves čas sem jokal, enkrat od smeha, drugič od žalosti. Največkrat od žalosti. ...”, Wonk Tha Puh, sekretar OZN-ja

“Med branjem te knjige sem moral večkrat zvrniti šilček žganega ...”, Vilmuth Sthandeckkar, bivši predsednik

“Eno je gotovo, z Lucisom se ne splača češnje zobat ...”, Chuck Norris

IZBRANA POGLAVJA:

Volilni molk - petek, 21. jan. 2012

Volilna kampanja je končana. Naslednji dan bomo molčali. Vsaj mi politiki. Še sreča. Ta kampanja je bila podla, umazana (če to ni isto), glasna, na nož, groba neusmiljena. Na bojnem polju demokratične Slovenije so se zbrala znana imena, znanih strank v znanih barvah, prepričanjih in, kar me je presenetilo, z istimi programi kot štiri leta poprej. Tudi ljudstvo je bilo isto kot štiri leta poprej. Naveličano, zdaj apatično, zdaj besno, bojevito, zbegano ... Eni so bili indiferentni, drugi so še vedno bili bitke druge svetovne vojne. Razum pa se je nekam umaknil. Na varno. Čez kakšen mesec bo nazaj. Upam ...

Tik pred zdajci - sobota, 22. jan. 2012

Že cel dan molčim. Zakon je zakon. V črevih mi dela kot za stavo. Navsezadnje so to moje prve volitve. Politični komentatorji so do zadnjega zatrjevali, da nobeden neodvisen kandidat ni zlezel tako visoko. Večina mi celo napoveduje zmago z absolutno večino.

Dan D - nedelja, 23. jan. 2012, 6:00

Celo noč nisem spal. Prebral sem že vse časopise od prejšnjega tedna. Prvak opozicijske stranke in moj najresnejši protikandidat GG mi je večkrat očital, da sem populist, prvak druge najmočnejše koalicijske stranke JJ me je proglasil za diletanta in se tekom kampanje sploh ni zmenil zame. Vendar, zgodilo se je nekaj kar zbegalo vse, ki nekaj veljajo v političnem ribniku doline Šentflorijanske. Javnost in gospodarstvo sta me podpirali. In to precej prepričljivo.

Dan D - nedelja, 23. jan. 2012, 21:00

Zmagal sem. Čez deset minut imam svoj prvi nastop kot (zdaj, zagotovo) novi predsednik vlade.

Dan D - nedelja, 23. jan. 2012, 22:30

V spremstvu prve dame in najinega hišnega ljubljenčka Cezarja (rjavi pritlikavi ostrodlaki filipinski ribiški terier lovilec biserov) sem držal govor pred zbrano množico. Jasno in glasno sem povedal, da prihodnja vlada ne bo tolerirala lenuhov, zabušantov, eskivatorjev. Da bo naredila vse kar bo v njeni moči, da ukine doklade, subvencije, štipendije, socialne transferje in vse ostale take in drugačne anomalije. Čas je, da v tej državi dobijo besedo tisti, ki nekaj veljajo, nekaj znajo in so sposobni to tudi izpeljati. Vlada ni nikoli bila, ni, in ne bo rama za jokanje vsakemu cmeravcu, ki bo našel pet minut za jambranje in pritoževanje. Enostavno povedano, vlada je tu zato, da vlada in ne za to, da pomaga. Če kdo rabi pomoč naj se obrne na Rdeči križ, Zeleni polmesec ali Karitas. Če pa nikjer ne dobi pomoč naj se zamisli nad svojo karmo.

Množica je rjovela od sreče. Huronsko skandiranje je preglasilo nekaj tisoč vatne zvočnike. Ker vlada ne bo pomagala, sem nadaljeval, ne bo potrebovala denarja. Zato bomo znižali DDV na 10%. Aplavz gospodarstvenikov na desni tribuni je trajal 14 minut in je preglasil zvočnike in navdušeno množico skupaj.

Prvih pol leta - ponedeljek, 23. jul. 2012

Za mano in mojo vlado je prvih pol leta v katerih nismo naredili niti ene napake. Uspelo nam je postati prva vlada v zgodovini Sloveniji kateri celo opozicija ni našla niti ene najmanjše napakice. Nekateri kritiki menijo, da je to zato ker do zdaj niti nismo nič naredili. Saj veste, kdor ne dela - ne greši. To misel si velja zapomniti.

Spoštovani bralci bloga!

Če mi uspe v predplačilu prodati vsaj 8.000 izvodov spominov se bom na naslednjih volitvah podal v neusmiljen boj za stolček predsednika vlade R Slovenije in to kot predstavnik novoustanovljene stranke "A ma Slovenija talent, al kva?". Po vsaj treh zaporednih zmagah bom napisal in natisnil knjigo spominov iz katere ste (zgoraj) lahko prebrali nekaj zanimivih misli. Prosim, naročite mojo knjigo spominov že danes in podprite mene in stranko katere glavno geslo je: "Bolje je imati nego nemati"!

Hvala

Predleča???

2011-06-10T13:14:00.003+02:00

Nekaj dni nazaj smo FB frendi občudovali take in drugačne makro pika polonce. Beseda je nanesla tudi na opremo, ki jo potrebujemo za tako zvrst fotografije. Manj ali več imamo vsi neke makro objektive ampak, kako hudiča lahko poslikamo učko od muhe? Pol je beseda nanesla na obročke in predleče. Predleče??? Holi šmok! Pa jaz sem včasih, preden sem postal ponosni lastnik 105ke-makro uporabljal neko predlečo. Zapodil sem se med škatle in škatlice odslužene opreme in evo ga, še je tu. :)))))) Le dokupil sem adapterski obroček in padel na kolena ... Iz roke ... Pri vetru ... Pa kaj? Edini pogoj je bil, da so rožice manjše od 5 mm ...

Narobe svet

2011-06-08T13:10:00.001+02:00

Sedim v avtu in gledam narobe svet.

No ja, mogoče je s svetom vse OK.

Kaj pa če jaz ne štekam čisto vsega.

Hemmaberg

2011-06-07T12:15:00.003+02:00

Mesto

pozitivne

energije

zdravilne

vode.

Prve ne pozabiš nikoli

2011-06-06T12:07:00.004+02:00

Soteske namreč. Kot fotograf začetnik sem se navduševal nad fotografijami Johna Shawa. Celo, osnov fotografij sem se učil iz ene od njegovih knjig. In moja najljubša destinacija za zapravljanje velikega dela družinskega proračuna v obliki dragih filmov Velvia in Provia je bila majhna soteska nedaleč od Ljubljane - Pekel pri Borovnici.

Po dooolgem času sem se vrnil obujat spomine, bolj na sprehod kot resno fotkanje ...

Solza

2011-05-26T09:11:00.002+02:00

z nebes je solza padla

skala je počila, v kamen se je vtisnila

ne jočite bogovi

nisem vaša napaka

samo malo sem zbegan

mar nisem po vaši sliki narejen

Svetovi

2011-05-25T07:56:00.001+02:00

Svet ni eden, svetov je več. Pokopališč tudi.

Sobotni pohod

2011-05-16T10:47:00.004+02:00

Vreme je bilo. Mi tudi. Rožice itak. Fotke tukaj:

Kmalu ...

2011-05-16T09:52:00.002+02:00

Kmalu bo modri planet obiskal še en angelček.

Vse je že nared ...

Zala

2011-05-12T15:24:00.000+02:00

Zala je že večkrat stopila pred moj objektiv. Vedno bolj resna punca postaja pravi fotomodel. Kaj pravite?

Čilska puščava

2011-05-06T08:36:00.003+02:00

Že dva dni blodim po čilski puščavi. Okoli mene je neskončno morje rdečega peska. Utrujen sem od hoje čez peščene sipine. Grlo je suho in peče me. S težavo požiram. Pogled mi privleče nekaj svetlega v pesku. Čeprav sem na pol mrtev, se pripognem in poberem predmet iz peska. Baje radovednost umre zadnja. S težavo fokusiram pogled in ugotovim, da je to školjka. He, he, he … Dokaz, da je bilo tukaj nekoč Jadransko morje. In dokaz, da ni življenja brez vode. Voda … Že misel na vodo sproži refleks in težko požrem. Suho grlo, pekoče, ogenj ... Kot, da bi v roki imel ne vem kakšen diamant, pazljivo položim školjko v pesek. Nekaj me piči v roko. V pesku zagledam kačo. Gleda me v oči in jaz gledam njo. Presenečen sem. Počasi, čisto počasi, me prevzame spoznanje, da bom umrl. Mišice mi preplavi vročina, ogenj v grlu postane peklenski. Padem v pesek in se zagledam v nebo. Vročina v grlu je neznosna, na oči mi pade tema.

In potem se zbudim. V zobeh mi hrusta pesek. Roka me boli od krčevitega stiska. Odprem dlan in se zagledam v školjko. Sanje ...

Prvomajski prazniki

2011-05-03T15:46:00.000+02:00

Dež, oblaki, Pohorje ...

Tanja

2011-05-03T11:00:00.000+02:00

Tanja je simpatično in prijazno dekle. Kar nekaj časa sva usklajevala termine za fotkanje in na koncu nama je uspelo. Želel sem ujeti nekaj njenih nasmehov s katerimi itak ne skopari. Izi? Tako kot vedno. Na začetku veliko vprašanj, dvomov, poskusov, štelanja luči, spreminjanja pozicij ipd. Potem je steklo, vsaka naslednja fotka je bila boljša od predhodne. Tukaj je nekaj fotk. Ostale si lahko ogledate na linku, ki se nahaja na koncu prispevka. Ker nisem vešč besedičenja in ne vem kaj bi več napisal o tem fotkanju in Tanji vam v branje ponujam zgodbico, ki se mi je prikradla v misli med tem ko sem razmišljal o tem kaj na napišem v tem prispevku.

Sanje

Odprem oči. Okoli mene je poltema. Skozi žaluzije prihaja šibka svetloba. V svoji spalnici sem. Bile so le sanje. Huh, samo jebene, navadne sanje. Grlo me peče. Včeraj sem pol ure tekel in že imam vnetje grla. Oči se mi privadijo na slabo svetlobo. Poslušam zadušene zvoke ulice in buljim v črno točko na stropu. Čez čas se zavem, da je točka vedno večja. In bližje. Fokusiram pogled in ugotovim, da ima noge. Zdaj je že na mojem nosu. Bog te nima rad. Na nos se mi je spustil velik črni pajek. Buljim v križ in gledam mrcino, ki mi vrača pogled. Naenkrat se pajek obrne in steče po nosu dol. Jasno, da ga ne vidim več. Ga pa čutim. Zbežal je v edino votlino, ki jo je našel. V moj nos. Zdaj pa v paničnem strahu sili notri pa ne more daleč. Prevelik je za vedno ožje in zamašene nosne kanale. Enako panično kot on tudi jaz skačem po postelji in piham smrklje naokoli. Vse leti ven le pajek noče. Zdi se mi, da ven iz nosa moli ena noga. Besno je primem in potegnem. Skozi možgane mi šine ostra bolečina.

Odprem oči. Okoli mene je poltema. Skozi žaluzije prihaja šibka svetloba. V svoji spalnici sem. Bile so le sanje. Huh, samo jebene, navadne sanje. Nobenega pajka ni. V roki držim kocino iz nosu, ki me je v sanjah žgečkala in sem jo potegnil ven. In grlo me peče. Včeraj sem pol ure tekel in že imam vnetje grla. Poskušam vstati iz postelje. Celo telo me boli. Muskelfiber. Prekleti jogging. Odpravim se v kopalnico. Spustim vodo v lijak in vanj stlačim pregreto glavo. Voda mi zalije noge. V trenutku sem cel moker. Nekaj trenutkov mi šumi v glavi potem zaslišim žuborenje vode. Žuborenje? Odprem oči in zagledam strugo potoka. Voda je čista in hladna. Jasno vidim trave in podvodne živalce, ki šibajo mimo mene. Naenkrat zaslišim glasen plonk in do mene priplava trnek s črvom. Bogi črv se je zvijal od bolečin in odkrival bleščeče srebrn trnek. Vedel sem, da je trnek. Vedel sem, kaj to pomeni. Pa se nisem mogel upreti. Trnek je bil smrtonosna past ampak črviček je bil prevelika skušnjava. Ni se mi bilo treba truditi. Trnek je sam priplaval do mojih ust. Le odprl sem jih. Ko me je neznanska sila vlekla proti površju, mi je misli preletela slika trnka ampak mi ni več bilo jasno, kaj naj z njo. Bil sem neznansko zbegan. In vse me je bolelo. Naenkrat sem začutil roke. Zvijal sem se, roke pa so me lovile. Bolj butale kot lovile. Grlo me je peklo. Zrak mi je zažigal dihalne poti. Na oči mi je padla tema in že sem tonil v mrak.

Odprem oči. Okoli mene je poltema. Skozi žaluzije prihaja šibka svetloba. V svoji spalnici sem. Bile so le sanje. Huh, samo jebene, navadne sanje. Nobena prekleta riba nisem. Sem pa čisto moker. Včeraj sem pol ure tekel in že imam vnetje grla in temperaturo. Poskušam vstati iz postelje. Celo telo me boli. Tudi muskelfiber imam. Zraven mene sedi žena in me trese in buta. Zbudi se že enkrat, zbudi, vpije. Mora te tlači. Počasi se umirim. Ona tudi. Vstanem in odkorakam proti kopalnici. Skozi misli mi letijo današnje obveznosti. Kolegij, zoprni sestanki, razgovor pri direktorju, krizni ukrepi … Sranje. Sanje. Sranje. Sanje … Kdo ve ...

Link na fotke: Tanja

Nov blog in spletna stran

2011-03-14T09:33:00.004+01:00

Vsem, ki obiskujete moj blog sporočam, da od zdaj lahko sledite novostim iz mojega sveta fotografije na novem blogu&spletni strani (tukaj). Ravno tako se mi lahko pridružite (lajkate) na Facebook strani (tukaj) ali profilu (tukaj).

Vabljeni!

Slivnica

2011-02-21T16:00:00.004+01:00

Po napornem obdobju nama je uspelo izkoristiti sobotni popoldan. Vreme se je iz dolgočasne "šajbe" prelevilo v dramatično kuliso, kot nalašč za vaje iz "fill-in-a". Če pa ni delala bliskavica je bilo več kot dovolj motivov za posnetke pokrajine "v plamenih". Bilo je kratko ampak sladko, ni kaj.

Tri zgodbe

2011-02-07T11:29:00.006+01:00

1. zgodba

Sedim dobrih sto višinskih metrov pod vrhom. Gledam zastave, ki jih dela močen in mrzel veter. Vem, da ne bom prišel gor. Tudi poskušal ne bom. Čeprav je mrzlo pijem mrzel pir. Klin se s klinom izbija. Baje.

2. zgodba

Sedim na istem mestu kot včeraj v tem času in gledam vrh na katerega zagotovo ne bom prišel. V smučarskih čevljih bi to bilo nevarno in naporno. Pijem mrzel pir pa bi bilo bolje, da bi pil čaj. Včerajšnji veter in mraz sta pustile posledice. V grlu me peče v sinusih pa žgečka. Odločim se, da končam smučanje za danes. Čaka me še zadnji spust v dolino. Ne, naj bo predzadnji. Zadnji so ponavadi fatalni.

3. zgodba

Sedim pred računalnikom in gledam vrh na katerega mogoče nikoli ne bom stopil. Bentim na samega sebe ker takrat, zraven gore smučarske opreme nisem imel še gojzarje, dereze in cepin. Sinusi se pridno čistijo, bronhiji tudi. Če Bog da srečo in zdravje bom lahko prav kmalu stopil proti kakšnem našem vršacu. Samo, da mi ne pobere sneg. Tisti tritisočak mi ne da miru. Tako blizu je bil.

Dodatek ...

2011-02-04T11:23:00.001+01:00

... prejšnji objavi. Pojasnilo je v komentarjih prejšnjega prispevka.

Smučanje

2011-02-04T08:40:00.008+01:00

Vrhunski smučarji presmučajo smukaško progo v Bormiju v kakšni minuti. Jaz sem za ta podvig rabil pol dneva. Smučanje na višini 3000 m ponuja tako veliko lepih prizorov, da sem na koncu smučal z Nikonom okoli vratu in ne v ruksaku kot je bilo planirano. In če se ustavljaš vsakih nekaj zavojev zaradi fotkanja, in so vmes še kakšne koče z dobrim, hm, kapučinom :)) potem je povsem normalno, da boš teh dobrih 1700 m višinske razlike smučal pet ur. In domov prinesel polno kartico fotk, in vnetje sinusov, in bronhitis, in suh kašelj ... Ali se je splačalo presodite sami.

Uršlja gora

2011-01-18T15:39:00.004+01:00

Kraljica razgledov. Zimski izleti v gore znajo biti darilo bogov. Če so sončni. Ni ga planinca, ki mu ne bi zaigralo srce ko se povzpne nad mejo oblačnosti. Prejšnja sobota je bila kot narejena za hribarjenje. Vreme je bilo delno oblačno, pretežno sončno, zmerno oblačno, megleno s pasovi nizke oblačnosti, sončno nad oblaki, mrzlo, toplo, vetrovno ... A ja, sem že rekel, da je bilo oblačno ...? Tudi deževalo je. Hudiča, kako se reče takem vremenu vedo povedati edino tisti, ki preučujejo nekakšne meteorje in si vedno zlomim jezik ko hočem izgovoriti njihov poklic. Zato jim enostavno rečem vremenarji.

Ker sta takrat prevladovali le dve barvi, modra neba in rjava trave in zemlje, sem se odločil za takole obdelavo:

No ja, vsaj sonček je bil ...

Resnična zgodba

2011-01-10T13:31:00.004+01:00

Prolog

Nekje sem prebral, da se vsi romani, ali vsaj kriminalke, začnejo z opisom vremena. Prvi stavki izgledajo nekako takole: “Prve kaplje dežja so padle na vetrobransko steklo, ko je Jack Tainta zapeljal na dvorišče …”. Ali pa tako: “Kovinsko sivo nebo so nenadoma prekrili zlovešči oblaki. Julija je dvignila ovratnik in stopila na ulico …”. Jaz svoje zgodbe ne bom začel z vremenom. In to iz preprostega razloga, ker ne gre za roman ali kriminalko in zato, ker je zgodba popolnoma resnična ter ne potrebuje nepotrebnih uvodov (op.a., uvod, ki ste ga ravnokar prebrali je bil potreben). Sledi zgodba …

Zgodba

Najprej je zašumelo listje. Ne, ne … Ni zašumelo, le zatrepetalo je. Stal sem sredi bukovega gozda in začutil gibanje. Nagonsko sem dvignil glavo proti nočnem nebu in se zazrl v drevesne krošnje. Listje je trepetalo kot da bi zapihal veter. Pa vetra ni bilo. Tudi zvoka ne. Občutek je bil nenavaden. Kmalu so začela nihati tudi drevesa. Ravno tako nemo, brez zvoka. Najprej komaj opazno, potem vedno bolj in bolj. Stebla so se nagibala kot pijani bratje na kaki holcarski pijanki. Pamet mi je hotela dopovedati, da piha veter vendar vetra nisem čutil niti slišal. Kmalu sem se počutil nelagodno. Nekaj me je začelo gnati proti bližnji jasi. Vedel sem, da je tukaj nekje vendar je bilo nebo brez lune, zvezde pa tudi niso dale dovolj svetlobe. Domišljal sem si, da vidim neko potko v gozdu in z dolgimi koraki grabil naprej. Sreča je hotela, da me je potka res pripeljala na rob jase. Vendar me je tam pričakalo presenečenje, ki ga ne bom pozabil do konca svojih dni.

Jasa je imela obliko pravokotnika in je bila kakih petdeset metrov široka ter dvesto metrov dolga. Mogoče bi se na njej pasle kakšne srne, če deset metrov nad jaso ne bi lebdel nek meni neznan leteči predmet (MNLP). Hm, pa smo tam. Zdaj boste pomislili, da se mi je zmešalo. Kao, “resnična zgodba”, Lucis pa naklada o letečih predmetih. Mogoče pričakujete, da bom povedal, da so ven prišla čudna bitja s velikimi glavami in me odpeljala v drugo galaksijo, kjer so mi odkrili veliko Resnico. Ne, nič takega se ni zgodilo. Prosim, berite naprej.

Predmet je izžareval močno svetlobo, ki pa ni segala več kot en meter stran (pa ne me vprašat, kako je to možno). Svetloba je utripala v počasnem ritmu. Ko je predmet zažarel, sem imel občutek, da gre nekaj iz njega pa nisem vedel kaj. Ko je svetloba utrnila, je tisto nekaj krenilo v nasprotno smer, torej proti predmetu. Naenkrat mi je postalo jasno kaj je upogibalo drevesa v gozdu. Drevesa so nihala v ritmu svetlobe. Zdaj, ko sem vsaj videl za kaj gre, me naenkrat ničesar več ni bilo strah. Dokler … Ne, ne, niso ven prišli marsovci. Na robu jase sem stal kake tri minute, ko je predmet naenkrat ugasnil. Nepričakovana tema me je butnila s tako močjo, da sem izpustil glasen izdih. Noge so mi klecnile, pred očmi se mi je stemnilo. Naslednji trenutek, ko sem prišel k sebi, predmeta ni bilo več. Na jaso se je vrnilo življenje. Vame se je naselil strah, ki me pravzaprav do danes ni popustil. Precej je opešal ampak ga še vedno čutim. Spomnim se, da sem poskušal ohraniti trezno glavo. Poskušal sem rekonstruirati kaj se mi je zgodilo pa nekako nisem imel časa za to. Nisem imel časa za to … V dneh, ki so sledili, sem veliko razmišljal o MNLPju in tem kaj se je takrat dogajalo. Nobenemu nisem o tem nič povedal in ničesar o dogodku nisem slišal ali prebral. Izgleda, kot da sem bil edina priča dogodku. Kaj je šlo ven in kaj v predmet, zakaj se nihče ni pokazal iz MNLPja, zakaj nihče ni vzpostavil kontakta z menoj? Jasno je bilo, da MNLP ni s tega planeta vendar, kaj je počel tukaj?

Odločil sem se, da bom stvari prišel do dna. Naročil sem se na vse večje časnike, kupil TV aparat (do takrat ga nisem imel) in skoraj neprestano poslušal različne radijske postaje. Zanimalo me je kaj se je v zadnjem času spremenilo. Če so kakšna tuja bitja karkoli spremenila na tem planetu, potem bom odkril kaj je bilo to. Ideja ni bila slaba ampak kaj, če za pošteno raziskavo preprosto nisem imel časa. Poskušal sem v raziskavo vplesti tudi svoje znance, sorodnike in sodelavce. Hotel sem jih zaplesti v določene, kao, sproščene razgovore, iz katerih bi lahko kaj izvedel. Ampak tudi oni niso imeli časa. Do razgovorov ni prišlo. Ni bilo časa. Ni bilo časa. Ni bilo …

Ravno sem se peljal v službo, ko me je zadelo. Zavrl sem tako silovito, da sem skoraj povzročil nesrečo. Zapeljal sem na odstavni pas, vključil štiri utripalke in zaprl oči. Kaj hudiča je bilo to? O čem ljudje v zadnjem času kar naprej govorijo pa nihče nič konkretnega ne pove? O čem pišejo časopisi pa ni nič konkretnega zapisano? Česa nam zadnje čase hudičevo primanjkuje? Zadnje čase. Nekako od takrat, ko se je zgodilo tisto …? Čas! Jebemti! Ukradli so nam čas! To je to! Ukradli so nam čas, prekleti, hudičevi, navadni, prosti, kratki, dolgi, dolgočasni, kosmati ČAS. Ni ga več. Nihče nima več časa! Dan nam je prekratek, teden ima dan ali dva premalo, še leto nam je prekratko. Pomislite malo. Zgodba je resnična. Res se je zgodilo. Ne spomnim se točno kdaj, ker nisem imel časa, da bi pogledal na koledar, ampak pomislite malo. Ali ni res, da smo včasih imeli več časa? Več časa za prijatelje, sosede, otroke … Več časa za neobvezne, sproščene klepete, druženja. Včasih smo v normalnem delovnem času lahko začeli in končali delo. Danes nam je dan premalo, teden prekratek. In na lepem se je vse spremenilo. Pomislite malo. Najdite mi penzionista, ki ima dovolj časa za vnuke kljub temu, da ne hodi v službo. Starša, ki se stoprocentno posveti svojem otroku. Hudiča! Najdite mi človeka, ki ima dovolj časa za karkoli. Ni ga. Pa se spomnite? Včasih je bilo drugače. In potem pa takole … Ja, takrat se je to zgodilo. Spomnite se, tudi vi ste včasih imeli veliko časa. Se spomnite? Včasih smo se lahko vprašali: “In, kaj počneš v prostem času?”. Kakšen prosti čas neki? Še navadnega ni več.

Epilog

Od omenjanega dogodka je minilo ???? časa. “Nimam časa” je postala mantra sodobnega človeka. Na svetu so že številne generacije, ki se ne spomnijo oz. niso nikoli doživele “In, kaj delaš v prostem času?” časov. Rad bi vas potolažil, da se zgodba tako tudi konča. Ampak temu, na žalost, ni tako. Zdi se mi, da se je v bližnji preteklosti nekje, na nekateri drugi jasi, spustil nek drugi MNLP in nam ukradel … Hm … Naj vas vprašam nekaj. Ali ste opazili, kako veliko neumnosti je zadnje čase? Mislim, poglejte naše ali svetovne politike, poglejte kakšne zakone prinašajo naše ali tuje vlade, parlamenti … Ali poslušate kaj gostilniške pogovore, pogovore v avtobusih, na cesti? Berete kaj časopise? Se vam ne zdi, da je marsikaj skregano s zdravo pametjo? Se vam ne zdi, da neumnost nekako počasi preplavlja vsa področja …? Vašo službo, mesto, politiko, zdravstvo ??? In kaj je neumnost? Kaj je neumnost drugega kot pomanjkanje pameti. Ste dojeli? Zdaj so nam ukradli tudi … No, če še niste uganili kaj, potem je res.

ps 1

Kot ste že opazili, ta prispevek ni opremljen s pripadajočimi fotografijami. Za te mi je zmanjkalo časa. Prosim za razumevanje in hvala.

ps 2

Robert, da bi zgodba izpadla kar se da avtentična, prilagam še sliko MNLPja.

ps 3

Ta prispevek posvečam moji novi budilki, ki me prebuja tako nežno, da sem jo zato nastavil tako, da me prebuja vsako uro dvakrat.

Izpoved

2011-01-06T10:36:00.004+01:00

Zdaj je mogoče čas, da povem kar mi že dolgo leži na duši. Kaj mi krati spanec. Nočem biti preveč dramatičen, ampak vsak pozna ta občutek krivde. Povedal bom nekaj kar je treba povedati na glas, da se doživi katarza (huh, pa sem dramatičen). Kakorkoli, spoved bo malo daljša ampak situacija je precej resna zato mi ne zameriti. Tudi na slabi slovnici mi ne zameriti, saj gre za življenjsko spoved, tipkovnica mnogokrat zadrhti ob izbruhu čustev.

Zgodilo se je nekaj mesecev nazaj. Neko sončno soboto. Na dan ko sem nehal hoditi v slovenske hribe. Vsak pravoveren hribolazec je kdaj doživel lepo sončno soboto ko zaradi takih ali drugačnih neodložljivih opravkov ni mogel v hribe. Meni se je to zgodilo enkrat na začetku septembra. V službi se je zakompliciralo in ni bilo druge kot, da težavo odpravim v soboto. Vendar, srce me je bolelo ob pogledu na Kamniške alpe, ki jih tako lepo vidim skozi okno svoje pisarne. Odločil sem se, da ta dan ne bo šel v nič. Šel bom v hribe pa magar za dve, tri urice. Pa magar na najbližji kucelj, tukaj blizu Ljubljane. Odločil sem se za hribček, ki ga že dolgo nisem obiskal predvsem zato ker je bil nekakšna lokalna turistična točka. Saj poznate take hribčke. Do njih ponavadi pelje dobra makadamska cesta, gor je cerkvica po kateri je vrh dobil ime in zraven še nekaj čemur eni rečejo dom, drugi koča, tretji pa gostilna. No, kakor koli, odločil sem se za vzpon (bolje rečeno sprehod) na Miklavža.

Torej, po službi sem pobasal svoj hribovski ruksak z vso standardno planinsko opremo, gojzarje, palice ipd. in se odpravil do izhodišča. Že na izhodišču, lepo opremljenem parkirišču, ni bilo preveč avtov. Odločil sem se, da bom gor šel po markirani poti dol pa po makadamski cesti, ki je bila speljana po približno enaki trasi. Do vrha sem prišel v predvidenih petinštiridesetih minutah. Malo sem se razgledal po bližnji in daljni okolici in se počasi odpravil v dom/kočo/gostilno "Pri Jazbecu" za katero še danes ne vem ali je dobila ime po lastniku ali po nagačenem jazbecu, ki se je ustavil na posušeni veji v glavni jedilnici doma. Torej, stopil sem notri in pozdravil kakih deset, dvanajst obiskovalcev. Najbrž že poznate podobne domove. Večina obiskovalcev so itak že inventar. Domačini, ki med sabo tekmujejo kdo bo večkrat na leto obiskal vrh. Potem imajo še klube tekačev in si vsako leto podeljujejo priznanja za tovrstne dosežke. No, takrat so v domu bili sami taki mandeljci. In tisto soboto, pozno popoldan sem tako stopil v jedilnico, naročil pir in se usedel ob okno. Nekaj časa je bila tišina, posamezni osebki so se tu in tam spogledali in nasmehnili. Predvideval sem, da sem vpletel v kakšno lokalno zgodbo katere začetek nisem slišal tako, da nisem vedel za kaj gre. Zato sem se tudi jaz tu in tam previdno vendar prijazno nasmehnil. Čez čas se je kakšen mandeljc oglasil in na glas povedal nekaj na temo "kako je tole hud vzpon na Miklavža", pa "da je treba Miklavža osvojiti v ekspedicijskem slogu in ne v alpskem", pa, da "če človek nima pravo opremo sploh ne more priti na vrh" ipd. Vsak komentar je seveda požel salvo smeha. Kmalu mi je posvetilo, da se fantje hecajo na moj račun. Ko sem malo bolje pogledal sem opazil, da so vsi opremljeni bolj kot sprinterji na sto metrov kot planinci. Vsekakor sem se jim zdel smešen v svojih planinskih gojzarjih in povrh še s svojim osemdeset litrskim, do vrha polni ruksakom. Zato sem prijazno ampak dovolj jasno povedal eno od mojih življenjskih modrostih, da imam velik ruksak ker v velik ruksak lahko dam malo stvari, v malega pa ne morem veliko. Moj komentar je, seveda, sprožil vesel in glasen val smeha. Ko se je smeh polegel je en od prisotnih povedal, da v končni fazi imam prav. Na trenutek sem celo začutil ščepec naklonjenosti prisotnih. Tako kot bi me naenkrat vzeli za svojega. Počakal sem trenutek in izrekel stavek, ki se je izkazal za usodnega (vendar tega takrat nisem vedel). Rekel sem, da se vsi zajebavajo na račun mojega velikega ruksaka ampak ko pa ven potegnem televizor bi ga pa vsi gledali. Izjava je kakopak sprožila gromozansko navdušenje in novo eksplozijo smeha. Fantje so prav tekmovali kdor bo se glasneje smejal. Takrat je tudi priletel prvi zastonj pir na mojo mizo.

Zdaj sem zares bil njihov. Potem sem posegel po ruksaku, odprl pokrov in ven potegnil majhen, čisto pravi ruski televizor. Za trenutek sem ga podržal in ga rutinirano vrnil v ruksak, na peno, ki je prekrivala/ščitila akumulator, ki je bil nujno potreben za pravilno delovanje tv-ja. Šok, ki je nastal je še mene pustil brez besed. Zdi se mi, da mi je na nek način uspelo šokirati tudi samega sebe. V jedilnici je nastala globoka tišina. Fantje so se kar sesedli. Eni so se zagledali v daljavo, drugi pa so odsotno žuljili svoje pirovske flaše. Mogoče je kakšen celo doživel prosvetljenje. Ne vem. Čez par minut je enemu celo uspelo izdaviti nekaj kot "a ja, a ni danes tekma med Olimpijo in Mariborom?". Vsi so brez besed prikimali. Eni za da, drugi za ne. Pa stavim, da nobeden ni vedel za kaj. Sedeli smo tako kakih petnajst minut. Vse več pogledov se je obračalo proti meni. Na koncu sem vstal, odkorakal do nagačenega jazbeca in ga prestavil na tla. Iz ruksaka sem potegnil tv, ga postavil na mesto jazbeca in ga priklopil na akumulator. Na sredi ekrana se je pojavila majhna pika, ki se je počasi širila. Eden od mandeljcev je globokoumno pripomnil, da se aparat ogreva. Drugi so zagodrnjali v potrditev. Čez čas se je pojavila slika. Naj opomnim, da se na aparatu ni dalo dobiti več kot dva programa. Na srečo je tekma bila na drugem programu. V trenu so se vsi razporedili okoli aparata. Hitro so priletela zadnja naročila za pijačo in na mojo mizo sta priromala še dva zastonj pira. En Union in eno Laško. Gospodinja je častila s piškoti in tik preden je sodnik zapiskal začetek smo vsi bili nared.

V prvem delu prvega polčasa je napetost počasi naraščala. Na terenu so se tekmeci še otipavali ko se pri nas že jasno formirali dve skupini navijačev. Že po bežnem pogledu na pirovske flaše je bilo jasno, da jih dobra polovica navija za Union, hm, Olimpijo in druga za Maribor. Torej, Olimpija je bila v večini, Mariborčani pa glasnejši. Prvi polčas je prinesel po en gol na vsaki strani in s tem huronsko veselje zdaj enih zdaj drugih. Na polčasu so se eni odpravili ven na čik, skoraj vsi pa odtočit. Drugi polčas je prinesel več nervoze in bolj ostre besedne dvoboje obeh navijaških skupin pred mojim malim tv-jem. Besedni dvoboji so kmalu presegli meje športnega in se prelevili v manj ali več odprte žalitve. Sprva bolj splošne potem pa že precej osebne. Dolgoletni tekaški in planinski prijatelji so pred mojimi očmi postajali smrtni sovražniki. Ko je Maribor povedel je temperatura v jedilnici narasla do vrelišča. Na mojo mizo so priromali še trije laščani. Še preden sem začel s prvim je Olimpija izenačila in trem Laščanom so se pridružili štirje unionisti. Bog jih nima rad. Moj popoldanski izlet se je prevesil v večer. Zdaj pa ni bilo šanse, da poberem televizor in zginem. V tej atmosferi že ne. Potrpežljivo sem čakal na konec tekme in občasno navijal za ene, drugič za druge. Ko je pa sodnik zapiskal konec sem pričakoval, da se bo atmosfera malo ohladila pa se je zgodilo ravno obratno. Nerešen rezultat ni bil po volji nobeni navijaški skupini. Med tem ko so si že resno omenjali ženske dele družinskih rodovnikov sem, sklicujoč se na prazen akumulator (pa je v resnici bil še skoraj poln) pospravil aparaturo nazaj v nahrbtnik. Kar se da sproščeno sem spil še par požirkov pira in se poslovil od prisotnih. Še zdaj se mi zdi, da se takrat niso več prav dosti zmenili za mene. Nogometna vročica je še vedno orn'k hajcala. Hitro sem se odpravil v dolino in še dolgo je za mano prihajal zvok besnih pripadnikov obeh navijaških skupin, ki se nikakor niso mogli zediniti kdo je danes pravzaprav bil boljši na nogometni zelenici.

Makadamska cesta do parkirišča je bila enako dolga kot planinska pot ampak so tekoča vprašanja zahtevala kar nekaj ustavljanj tako, da sem do avta potreboval kakih petdeset minut. Ravno ko sem se preobul v bolj udobno obutev sem par sto metrov od parkirišča zagledal policijsko patruljo, ki je ustavljala avtomobile. V temi so njihova oblačila lepo svetila in meni ni bilo do tega, da bi po vseh teh pirih pristal v njihovih krempljih. Zato sem iz ruksaka potegnil svoj mali tv in iz prtljažnika še škatlo s opremo za kampiranje, ki se itak ves čas vozi z menoj. Na havbo sem nastavil tv in ga prižgal, iz škatle sem potegnil kuhalnik in si skuhal kavo. Med tem ko sem pentljal s temi napravami sem pritegnil pozornost policistov, ki so prišli preverit kaj se dogaja. Čez kakšno minuto sem skuhal še dva kofeta. Začela se je oddaja "Big broather". Malo smo kramljali, komentirali mandeljce, ki so nastopali v oddaji in jaz sem ves čas upal, da policista ne bosta zavohala neštete pire v moji sapi. Ravno pred koncem oddaje je zahreščala radijska postaja enega od policistov. Rutiniran glas na drugi strani je obveščal vse proste patrulje, da je prišlo do navijaških izgredov v gostišču "Pri Jazbecu". V trenutku je nastala tišina. Vsi trije smo se obrnili in pogledali gor v temo, tam kjer naj bi bilo gostišče. Policist je spregovoril v postajo in se opravičil, češ da je prišlo do motenj in ni dobro slišal na kateremu štadionu je prišlo do navijaških izgredov. Glas mu je odgovoril, da ni na štadionu ampak v gostišču "Pri Jazbecu". Policist je vprašal ali sploh vedo kje je to gostišče na kar je glas odgovoril, da ga nič ne briga kje je gostišče ampak naj se čim prej odpravijo tja ker je lastnica v solzah klicala in povedala, da je že polovica gostišča že razdejana. V nekaj sekundah sem ostal sam, s prižganim televizorjem in tremi umazanimi šalicami kave. Stisnilo me je pri srcu. Kaj če bosta policista povezala zgodbo iz gostilne, moj mali tv in mojo malenkost. O Bog. Zmetal sem vso kramo v prtljažnik in oddrvel proti Ljubljani.

Drugi dan je bila nedelja. Dan za izi dopoldne. Tako kot vsako nedeljo sem tudi tokrat odšel v priljubljeni kafič na kapučino. Vsako nedeljo se tam dobimo s prijatelji športniki, planinci in podobnimi na čvek pred nedeljskim kosilom. Tokrat sem bil nekoliko pozen in sem srečal le svojega planinskega sotrpina, ki je ostal malo dlje da je lahko v miru vplačal še športne stave v bližnji stavnici. Po nekaj uvodnih fraz sva prišla na športne teme. Ves zgrožen mi je povedal, da se je z še enim kolegom danes zjutraj odpravil na kolesarski trening na Miklavža. Mičkeno me je zažgečkalo okoli želodca. Priznam, da me je matral firbec ampak slutil sem tudi, da tisto kar sledi ne bo tisto kar bi rad slišal. A veš, je nadaljeval, tista gostilna tam zgoraj? Na hitro sem pokimal (navidez nezainteresirano). Okoli in naokoli je bila obvezana s trakom od policije, pa not in ven so hodili policisti v belih pajacih, tako kot v tisti nadaljevanki o forenzikih. Jaaaa, sem dvignil eno obrv in dal znak, da pričakujem nadaljevanje. Baje so tam gori spopadle Violice in Dragosi, je mal bolj potiho nadaljeval kolega. Verjetno se je bal, da bodo to neumnost slišali tudi ostali obiskovalci kafiča. Baje so totalno uničili gostilno in bo zaprta do konca sezone. Ker sem samo debelo gledal je nadaljeval. Baje je raziskava v polnem teku, zbirajo podatke in te fore ... Si moreš mislit? Ta drhal je že prišla do planinskih domov. Nič več jim ni sveto ... Fuzbal v hribih, samo še tega nam je manjkalo. Najbrž je kolega govoril še kakšnih pol ure ampak jaz sem samo odsotno buljil skozi okno. Čez čas me je lopnil po hrbtu. Kaj je? Kaj si se zamislil? Je tudi tebe šokiralo? Sploh me ne poslušaš. Ja, oprosti, sem se opravičil. Kaj si že nazadnje rekel. Vprašal sem te ali se spomniš tiste lepe lesene table, dol na parkirišču preden začneš vzpon na Miklavža? Tiste, ki jo je Miha izrezljal in postavil pred enim mesecem. Ja, kaj je z njom. Tam od spodaj, kjer je pisalo naj odnesemo smeti s seboj v dolino je nekdo dodal, da naj preklete televizorje pustimo doma. A si predstavljaš, sploh ne vem kaj je s tem mislil, me je začuden pogledal. Nisem nič odgovoril, le spet sem odsotno pogledal skozi okno. Čez kakšno minuto sem vprašal prijatelja ali še vedno ima tiste planinske vodnike po tujih gorstvih? Zdaj je bil na njemu red, da dvigne eno obrv. Za trenutek je obstal in se na kratko nasmehnil. Vedel sem da se boš spomnil, niti pomislil nisem. Seveda je to rešitev. Ti si moj glas razuma. Enostavno bomo spizdili ven. Daleč od Vijolic in Dregonsov. Naj se tepejo na vrhu Triglava če hočejo. Od zdaj naprej bomo hodili ven v hribe. Le skrivnostno sem se nasmehnil, plačal pijačo in odšel domov.

Zdaj že nekaj časa hodim v avstrijske in italijanske hribe. Seveda sem si tudi kupil manjši ruksak. Od kadar televizorji delajo le na digitalni signal ne potrebujem večjega. Moj stari, mali, ruski aparat pa čaka spomladanski kosovni odvoz.

Dva dni ...

2011-01-03T13:57:00.004+01:00

... in dve noči. Čas druženja, sproščenih zafrkancij, pričakovanj ... Vreme prijetno, kot narejeno za fotkanje ohranjevalnikov zaslona, voščilnic, strani koledarja ... Na temo Opatije, morja, galebov ... Dva dni in dve noči ...

Več fotk najdete na moji novi spletni strani (portfelj>novo).

Pismo

2010-12-17T20:26:00.014+01:00

Dragi dedek Mraz!

Ljubi moj dedek Mraz, ti si moje edino in zadnje upanje. Prosim, izpolni mi eno željo. Samo eno in nič več. Eno čisto majčkeno, skromno željo. Nič posebnega ...

Že nekaj časa si močno želim spremembo v življenju. Niti sam ne vem točno kakšno, vem pa, da tako kot je, zdaj ne gre več. Ta lajf je čista štala. Ok, nič ne rečem, imam službo, flet, avto, hodim na počitnice, pijem čisto vodo iz pipe, zimska služba za silo dela, temperature so vzdržne, zrak čist, vojn ni preveč in so zadosti daleč, Pahor ne bo dolgo na oblasti, Janša še ni na oblasti, cerkev še ni posekala Pokljuke, kmalu bo spet Novo leto, šel bom na smučanje ... Vse je lepo in krasno ampak jaz rabiiiiiiiim spremembo. Rutina me ubija. Hočem nekaj novega. Veliko spremembo. Zato te prosim, kot Boga te prosim, spremeni nekaj. Spremeni nekaj ampak prosim, naredi to tako, da se nič ne spremeni. Ne maram sprememb. OK, rabim spremembo ampak sprememb tudi ne maram. Vem, da se sliši čudno ampak vem, da ti zmoreš vse. Ne mi zamerit ampak s podobno željo sem se že obrnil na Miklavža in Božička pa mi niti odgovorila nista. Dragi dedek Mraz, zato si ti moje zadnje upanje. Če mi ti ne uslišiš želje, ali vsaj odgovoriš na pismo, bo vse po starem. In ravno to me ubija. Bodi vsaj ti drugačen. Prinesi spremembo. Ampak naj ne izgleda kot sprememba. Spremembe so boleče. Za spremembo se je treba potruditi in jaz sovražim napor. Spremembe prinesejo nove ljudi in jaz sovražim ljudi, spremembe te silijo v nove situacije in jaz sovražim tudi te. Želim si nove izive, akcijo, muving, raziskovanje ... Ampak samo od osmih zjutraj do štirih popoldan (ob sobotah in nedeljah sam najraje doma). Dragi dedek Mraz, želim si veter v laseh, vonj po morju, novo nebo nad mano (če je možno blizu kakega nobel hotela, pa ne v tujini). A štekaš? Ne? Lahko ti dam namig. Recimo ... Hm ... Recimo, da mi privoščiš novo službo. Glej, da bo v mladem, perspektivnem timu, plača naj bo dobra (ni treba, da je več kot jurja pa pol ali dva), nadure, če že morajo biti, naj so plačane in naj se ne dela čez vikende. Če že ni na Topniški, kjer sem doma, naj bo vsaj za Bežigradom. Če bodo sodelavci preveč zagnani glej, da jim bom jaz šef (obratno ne pride v poštev). In če bodo sodelavci novi, glej, da so isti kot so zdaj. Kot sem že zgoraj omenil, ne maram vseh teh spoznavanj, igiric, opravljanj, komolčanja. Lahko spremeniš tudi kaj drugega, ni nujno, da je služba. To je bilj zgolj en enostaven primer. Npr., lahko zamenjaš tudi vlado ampak naredi to nekako tako, da vseeno ostanejo naši. Lahko zamenjaš tudi župana Ljubljane. Dosti imam tega diktatorja. Lahko pripelješ enega popolnega demokrata, liberalca, človeka širokega duha, prijaznega, ki bo znal prisluhniti in bo vodil mesto s trdo roko, brezkompromisno in pravočrtno. Vsekakor ne rabim za župana kakšne mevže, ki se bo samo pogovarjala, debatirala, konzultirala in filozofirala. Rabim enega orn'k dedca, takega, ki bo nekaj naredil (baj d vej, Ljubljana rabi nov bazen). Primerov je še veliko ampak jaz sem skromen in bom pravo izbiro prepustil tvoji modrosti.

Dragi dedek Mraz, to je moja skromna želja. A je tako težko izpolnit tako skromno željo? A ne, da ni? Vidiš, pis of kejk. V pričakovanju Novega leta te pozdravlja tvoj Lucis.

p.s.

Pa ne mi zamerit, da sem se prvo obrnil na une dve moni, Miklavža in Božička. Samo probal sem ali gre. Zdaj, po tolkih letih vem, da sta navadna foliranta. Ampak ti si faca. Vedno bom verjel vate.

Čez Žmavca do Krvavca*

2010-11-11T15:14:00.014+01:00

V četrtek sem po mailu dobil eno od tistih čudežnih pisem sreče. Saj veste, če pismo pošljete desetim prijateljem vam se bo zgodila sreča, če pa ne ... Potem težko vam. Seveda, tudi to pismo sem z dvemi kliki odpravil v virtualni koš za smeti. Pravim "tudi to pismo" zato ker takih pisem dobim vsaj pet na mesec. Če sem do zdaj bil brezbrižen glede moje usode od zdaj ne bom več. Namreč, že zvečer istega dne, torej v četrtek se mi je zgodila strašna stvar. Zmanjkalo mi je šampona proti prhljaju. V trenutku, ko sem nagnil flaško in na dlan ni pricurljala niti kapljica šampona mi je glavo prestrelila misel spoznanja: "Pismo sreče!". Takoj sem stopil do dnevne sobe in vklopil moj prenosnik ter v košu poiskal pismo. Seveda sem ga takoj poslal desetim prijateljem. Isto večer sem šel zgodaj spat v veselem pričakovanju jutrišnjega dne.

Sreča me je doletela okoli desete ure zjutraj. V poštni nabiralnik sem dobil velik kup glanc novih prospektov renomiranih trgovskih hiš z neverjetnimi popusti (celo do 70%). Znani proizvajalec avtomobilov mi je celo ponujal petletno garancijo na pleh. Edino, kjer nisem bil udeležen nobenega popusta je bilo pri proizvajalcu otroškega pohištva, kar je navsezadnje tudi sreča. Namreč, jaz nimam otrok in mi tako ni bilo potrebno kupiti otroške sobe po tako neugodnih cenah. Super, sem si rekel. Zadeva deluje. Še enkrat sem stopil v dnevno sobo in na prenosniku preiskal virtualni koš za smeti. Med dobrimi sedemstotimi datotekami sem našel točno 56 zavrženih pisem sreče. Tudi ta sem poslal naprej. Ampak zdaj sem jih poslal vsem prijateljem, znancem, poslovnim partnerjem, strankam pa še na DURS, DARS, JAPTI, ARSO in UNESCO. V izogib škandalom pisma nisem poslal Janši, Pahorju in v Patrio. Ziher je ziher. Spet sem šel zgodaj spat. Za drugi dan sem načrtoval turo na Tursko goro.

Izplačalo se je! Ta dan sem bil deležen obilo sreče. Že na izhodišče, pri spodnji postaji tovorne žičnice na Kokrsko sedlo sem srečno prispel. Na sreču sem našel tudi začetek skrite lovske, neoznačene steze proti Žmavčarjem. Pot se je skozi megleno strmo vzpenjala in je na določenih predelih bila mokra in spolzka ampak na srečo mi ni zdrsnilo.

Hodil sem že dobre pol ure ko sem ugotovil, da bele lise, ki so se nazirale skozi kopreno megle in veje dreves niso oblaki ampak s soncem obsijani vrhovi okoliških planin. Srce mi je zalil val sreče.

Kmalu sem stopil nad mejo oblačnosti. Pred mano se je pojavil ocean mlečne beline. Daleč, daleč na horizontu sta se srečali modro nebo in neskončna belina. Če ta dan nisem imel sreče z vremenom potem ne vem kdaj bom jo imel, sem pomislil.

Proti vrhu Turske gore sem prečil nekaj snežišč in čeprav nisem imel zimske opreme me je spremljala sreča. Razgledi s vrha so bili fantastični. Grintovec je bil kot na dlani.

Nekoliko nižje, na grebenčkui sta ležala dva rogata kosmatinca in opazovala lepote narave. Verjetno sta bila srečna.

Tudi če bi se ta dan odločil obiskati Kamniško sedlo bi imel srečo z vremenom.

Kmalu po tem ko sem pojedel zadnji grižljaj sendviča je na vrh prikorakal še en planinec.Stoje je opazoval okoliško panoramo in na ves glas ponavljal: "Kako srečo imamo z vremenom, tole je fantastično". Niti nisem ga vprašal ali je tudi on poslal naprej kako pismo sreče. Zdelo mi se je samoumevno. Saj veste, iste ptice v istem jatu letijo.

Na poti nazaj, na Budistični gori smo srečali še nekaj srečnežev. Gora je dobila ime po budistih, ki so v daljni preteklosti na njej postavili nešteto kamnitih manjših ali večjih stožcev. Do danes so ohranjeni le štirje od katerih dva lahko vidite na spodnji sliki. Stožcem rečemo "Možici" ampak ne vem točno po katerem bogu so dobili ime.

Na srečo je pot nazaj bila lažja kot gor grede. Oblačnost se je nekoliko dvignila in prekrila Veliko planino.

Ves srečen od presežka lepega vremena in čudovitih razgledov sem zajel zrak in utonil v neskončno belo.

V ponedeljek zjutraj sem srečal kolega. Vprašal me je kaj se grem, da mu pošiljam tista neumna pisma. Povej po pravici, sem mu rekel, ali nisi prvo dobil eno pismo sreče in ga potem nisi poslal naprej. Jaaa ..., je odgovoril nekoliko previdno. No vidiš, če bi poslal pismo naprej bi imel več sreče in ne bi dobil še naslednji 56 pisem. Zavedati se moraš, da si sam krojač svoje sreče. Tudi pri takih navidezno drobnih odločitvah, sem mu odgovoril. Nič ni odgovoril. Mogoče si samo domišljam ampak zdelo se mi je, da mu je očeh nekaj zaiskrilo. Priznam, da me je malo zaskrbelo.

Tri dni po tem razgovoru sem spet srečal taistega prijatelja. Že na daleč se je videlo, da je popolnoma drug človek. Nasmejan, rdečih ličk, nekako prekipevajoč od notranjega zadovoljstva. Še preden sem se mu približal mi je zavpil: "Prav si imel!". Glave mimoidočih so se radovedno obrnile proti meni. Postalo mi je nerodno. Kolega me je stisnil v objem in mi na vsako lice stisnil lubčka. Postalo mi je še bolj nerodno. Hitel mi je pojasnjevati: "Veš, poslal sem una tvoja pisma vsem svojim prijatlom, znancem, poslovnim patnerjem in ostalim. Praktično svi so takoj zamenjali elektronske naslove in mi se ne oglašajo več ...". V grozi sem vskočil: "Ampak, to je ...". Čudovito, je tokrat kolega prekinil mene. Nemo sem strmel v njegov nasmejan obraz. Z nasmeškom neskončno srečnega človeka mi je odgovoril v tonu razsvetljenega guruja: "Veš, že tri dni nisem prejel nobenega spem sporočila, nobenih neumnih, kvazimodrih, duhovnih zgodbic, nobenih reklam, umazanih vicev, linkov na porno strani, virusev ... Pa še vsi prijatelji se me na daleč izogibajo ..." Amapak, to je ..., ga poskušam prekiniti. Ni se dal zmesti, v eni sapi mi pojasni: "Glej, prej ni minil dan, da me kakšen prijatelj ni prosil, da mu posodim kakih sto evrov, mu pomagam pri zidavi hiše ali selitvi, naredim servis na avtu in to zastonj. Zadnje tri dni pa nič! Če to ni čista sreča ...!"

Malo sem pomislil. Navsezadnje ... Mogoče je res ... Hm ...

*Ni res, je pa rima.

Haiku

2010-11-02T18:02:00.004+01:00

Globoko, v Dolini jelenov slišim šum korakov ...

Pride maček.

Oddih

2010-10-28T15:27:00.009+02:00

Nepredvidljiva so pota Gospodova. Letos nama je z ženo uspelo prebiti pet dni skupnega dopusta. Ko je časa malo si ne želiš polovico tega prebiti na poti, a ne? Zato sva zavrtela globus Slovenije in prepustila sreči, da nam določi v katero smer naj pakirava kufre. Prst je ustavil vrtečo se kroglo na Istri. Hrvaški Istri. Hm, ni Slovenija je pa blizu.

Ženi sem prepustil naj izbere mikrolokacijo (beri - hotel). Izbrala je majhne toplice, tam nekje med Buzinom in Motovunom. Izbrala je tudi paket. Saj veste, to je tisto ko vam razen sobe in futra ponudijo še kakšne posebne tretmaje. Ja, nepredvidljiva so pota Gospodova.

Že pri vhodu v hotel ti nos nakaže kaj je tako dobrega v tej zdravilni vodi, da je v hotelu skoraj nemogoče dobiti proste sobe. Voda naj bi bila bogata s tisto rumeno snovjo, ki smrdi po gnilih jajcih in naredi, da vsako jutro pri zajtrku hodiš na široko okoli sklede polne kuhanih jajc pa čeprav so tvoja najdražja jed. Druga stvar, ki jo ugotoviš še prvo večer je ta, da če imaš pod petdeset let potem znižaš povprečno starost obiskovalcev toplic šele tam pri četrti ali peti decimalki. V hotelu je namreč bistveno več bistveno starejših ljudi. To ima tudi dobro stran. Manj je gužve v fitnesu, na bazenu z hladno vodo, savni ... In kot sem že prej omenil, z ženo sva vplačala posebne tretmaje. Wellness tretmaje. Nepredvidljiva so pota Gospodova.

Drugič bom sam poskrbel za izbiro svojega tretmaja. Majke mi. Prvi tretma je bila vitaminska maska obraza!!! Jes, tudi moški to potrebujejo. Aha.

Ta tretma izgleda tako. Luštna punca te odpelje v sobo podobno ordinaciji. Zavije ti glavo v neko brisačo tako, da ti je odkrit le obraz. Potem začne nanašati, hm, vitamine. Prvi sloj, drugi sloj, tretji sloj, špricanje, parjenje (ne mislim na reprodukcijo vrste ampak tisto sprejanje s paro), vtiranje, tapkanje po obrazu. Pavza. Prvo čistilo, drugo čistilo, parjenje (beri zgoraj), vtiranje, podlaga, zaščita ...

Vse skupaj je trajalo slabo uro jaz pa nisem nič videl ker mi je čez oči dala nekakšne pokrovčke. Kul. Ven sem stopil s starimi bicepsi in tricepsi imel pa sem nov obraz. Tudi moja brada ni več bila nekaj dnevna ampak samo dvodnevna.

Drugi tretma se v originalu imenuje "tretman sa medom". Za vse, ki so rojeni po letu dvainsedemdeset in ne obvladajo hrvaščine naj povem, da se to v slovenščini izgovarja "tortura z medom". Postopek je naslednji. Luštna punca te odpelje v majhno, odišavljeno in poltemno sobico. V sobi je neka čudna postelja z luknjo na enem koncu. V roke ti vtakne paketek manjši od najmanjšega mobilnega telefona in reče da so to gate. Moraš se slečt, oblečt tisto kar je v paketku in zleknit na posteljo. Torej fantje, če mislite kreniti po mojih stopinjah toplo priporočam vsaj šest mesecev fitnesa pred tretmajem. Dobro bo delo vašem egu. Po odpiranju paketka ugotovim, da to niso gate ampak tangice. Papirnate in prevelike. Vsaj meni. Tangice so verjetno "unisex" in "one size fit all", jaz pa nisem prav najmočnejši primerek moškega dela prebivalstva. Še sreča, da je v sobi bila taka tema. Po tej pripravljalni fazi pride na vrsto piling. Piling je tortura nastala zelo davno, nekje na daljnem vzhodu (sumim kitajce). Dosti kasneje je nastala mnogo blažja oblika torture, ki se ji reče "depilingacija" kar smo zahodnjaki (kakopak) narobe prevedli v "depilacija". Pri depilaciji ti populijo kocine, pri pilingu pa ti zgulijo še kožo s koreninam kocin vred. Piling opravijo z zelo drobnimi, kot britev ostrimi jeklenimi delci, ki v temi dejansko izgledajo kot groba morska sol. Celo rečejo jim groba morska sol. Pilingirajo te po celem telesu razen po obrazu. Obraz so ti itak zrihtali en dan prej. Po tem te dekle napoti v kopalnico. Seveda, samega. Ko se vrneš v kamrico dobiš novi paketek s suhimi tangicami.

Vležeš se na posteljo in te prvo namaziljijo z dišečim oljem. Potem še z medom in zatem te še tesno ovijejo v polivinil. Pokrijejo te z brisačami in pustijo ležati v temi.

Po tem postopku sem se zelo hitro začel potiti. Ležal sem na mizi in gledal v strop. Nisem se mogel premakniti, le poslušal sem pomirjajočo glasbo. Počutil sem se kot faraon. Ali bolje rečeno kot mumija. Ležal sem v sobici velikosti kraljevskega sarkofaga. Na meni so uporabili skoraj iste sestevine kot pri mumifikaciji s tem, da sem jaz bil v relativno boljšem položaju. Faraonom so populili čreva in jih z medom namazali znotraj mena pa zunaj. Njih so potem zakopali v pesek za nekaj tisoč let, po mene so prišli že po dvajsetih minutah. Saj zastopite, živimo v komercialnih časih. Moderni medicinarji so ugotovili, da več zaslužijo če mumificirajo enega človeka na uro. Magari na pol, tako, da lahko sam odkoraka iz sarkofaga. Bog ve, mogoče bo še kdaj prišel na obdelavo. Kot že rečeno, mene so odvili pravočasno, tik preden je meso začelo odstopati od kosti. Potem so mi spet na noge nataknili gumijaste natikače in me napotili pod tuš. Ko sem se vrnil v kamrico me je spet čakala luštna punca. Tokrat mi ni dala suhih tangic. Mogel sam oblečt svoje gate. Dobil pa sem čaj. Da lažje pridem k sebi.

Ven sem prišel s starimi bicepsi in tricepsi, imel pa sem glanc novo kožo.

Tretji tretma je bilo savnanje. Za savne sem že vedel, da so zelo vroče. Zato sem (seveda, napačno) sklepal, da se tokrat ne bom znašel na spolzkem terenu. Kot vsako spodobno zdravilišče so tudi tukaj imeli več vrst savn. Prvo sem izbral aroma savno. Če se že moram skuhati, potem je bolje, da diši po rožicah kot po kuhanem gamsu. V savni nisem zdržal prav dolgo. Notri je bila nevzdržna megla, pa še vroče je bilo. Odšel sem pod tuš in potem v finsko savno. Finska savna je ime dobila po fincih. To so pa tisti ljudje, ki so nam hoteli prodati osemkolesne oklepnike in delajo Rikola bombone ter mobilne telefone. Kdo že dela Rikola bombone? V tej savni se je nekaj pokvarilo ker je hajcala še bolj kot ona prej. En model jo je hotel ohladiti tako, da je na peč zlival mrzlo vodo. Mene je para strašansko motila in sem večkrat odprl vrata, da zluftam savno. Potem je tipa zeblo in sva se na koncu skregala.

Potem sem imel dost savnanja. Ven sem prišel s starimi bicepsi in tricepsi, sem pa hitro fasal vnetje sinusov.

Četrti dan je bila na vrsti masaža. Tudi masaža je nastala na skrajnjem vzhodu (tokrat sumim na japonce). Najbrž so nekoč masažo končali tako, da so masiranemu iz usmiljenja z mečem odsekali glavo. Danes tega ne počnejo več, tako, da je masaža po celem svetu povsem legalizirana metoda maltretiranja ljudi. Masažo opravljajo na isti mizi kot piling (štekate povezavo?). Spredaj in zadaj te pretepajo, gnetejo ali žgečkajo. Odvisno od tega na kaj si najbolj občutljiv. Pa sem omenil, da tudi ta tretma izvaja luštna punca? Mene je ljubo dekle tako žgečkalo, da še en teden nisem smel samega sebe pobožati. Na mestih kjer nisem žgečljiv (in to so bicepsi in tricepsi) pa me je premlatila. Na koncu sem iz masažne sobe odšel s popolnoma mehkimi bicepsi in tricepsi, vnetimi sinusi in mlado kožo.

Kmalu je prišel čas za slovo od wellnessiranja. Skrajnje pomlajen in sproščen sem se pustil odpeljati proti Sloveniji. V mislih sem sam sebi obljubil: "Drugič bom sam izbiral paket." Majke mi.

Soteskanje

2010-09-21T13:53:00.003+02:00

Nekoč bo Ljubljana premogla kakšno ulico ali dve nebotičnikov in visokih zgradb. Prostori med njimi bodo postali urbane soteske. Ob straneh v nebo segajoče stolpnice, med njimi pa reke ljudi, kolesarje, avtov ... Tudi zdaj lahko najdemo kakšno krajšo sotesko. Ena od teh se nahaja v Zupančičevi jami za Bežigradom. Prav z veseljem se vsak dan spustim v soteskanje med temi stenami.

Oni dan v hribih ...

2010-09-14T12:59:00.004+02:00

... je bilo lepo.

Zanimivo

2010-08-21T11:16:00.003+02:00

V prejšnjih objavah sem opisal turo na vrh Evrope. Danes sem izvedel zakaj tramvaj ne pelje na končno postajo. Vsem tistim, ki se še odpravljajo na ta hrib priporočam, da za vsak slučaj vzamejo še rokavčke ali vsaj kopalke ...

Priporočam tole branje.

Pa, srečno!

Mont Blanc - 4. dan

2010-08-10T14:14:00.007+02:00

Okoli devete ure, kot po nekem nevidnem ukazu začnejo posamezniki lesti pod in na mize ter klopi. Ostali zasedejo preostenek prostora na tleh jedilnice. Zunaj je že temno pa vseeno prileze še kakšen nov planinec. Eden se vgnezdi prav pri moji glavi. Kakšno uro in pol ureja nahrbtnik in mi vseskozi sije z lučko v glavo. Ko končno vse uredi se verjetno spomne, da je nekaj pozabil in šumenje vrečk se nadaljuje vsaj še pol ure. Pod mizo začne nekdo smrčati. Stavim, da se bo njegova duša cvrla v peklu. Prasec, kako lahko tako spi če ostali ne moremo niti uča zatisniti. Iz kuhinje se sliši ropotanje posod in smeh razposajenih mladenk, ki jih pomivajo. Postaja hladno in klop je vse bolj trda. Kmalu začenjo ustajati tisti, ki bodo odrinili prvi. Pogledam na uro. Ena je po polnoči. Do zdaj nisem spal niti minute, od zdaj bom še manj. Ob dveh nagrnejo v jedilnico spalci iz ležišč. Iz kuhinje začnejo nositi zajtrk. Pograbim svoje stvari in s hitrostjo reaktivca zapustim jedilnico. S kolegi se zberemo za vogalom, nadenemo si dereze ter luči in odpravimo v temo. Razen zvezd in lučk ne vidim nič. Za lučke ne vem ali so na sredi ali na vrhu hriba. Hodim naprej in gledam v gojzerje pred sabo. Ko se ti pred mano ustavijo ponavadi še prej z glavo butnem v nahrbtnik predhodnika. Starejši kolega svetuje naj nam ritam diktirajo pluča in ne noge. Noge bi vedno šle hitreje kot zmorejo pluča. Prav ima. Vsako tolk pluča zahtevajo plačilo kisikovega dolga. Čez čas prosim za minutko, da se slečem. Ni tako hladno kot sem pričakoval. Do naslednjega kuclja, seveda, kjer se vetar okrepi in postane občutno bolj hladno. No zdaj se pa ne bom še enkrat oblačil. Čez čas ne čutim več prstov na nogah in rokah. Kolege imajo enak problem. Zaženemo se v hrib, da se ogrejemo ampak pluča takoj pribremzajo. Kmalu pridemo do nekega bivaka, ki sem mu pozabil ime. Lučke so še vedno tam nekje gor. Kolk je še do vrha? Na horizontu se pojavi rdeča črta. Kmalu se pojavi obris hriba. Še vedno ne vem ali je to blizu ali daleč. Naenkrat se ustavimo. Kolega pove, da od zdaj trikrat preverimo preden stopimo. Na vrh gremo nenavezani in zdaj prihajamo na drugi ključni del vzpona. Precej strm greben. Še vedno gledam le gojzerje predhodnika. Levo in desno je še vedno tema, spodaj je res globoka luknja. Srečamo dva slovenca, ki nam sporočita veselo novico - vrh je blizu. Skrajni čas, vse nas pošteno zebe in precej smo utrujeni.

Sonce nenadoma izide ispod horizonta. Ne vem kako ampak tudi vrh se kar naenkrat pojavi pred nami. Zgoraj je nekaj planincev. Veter nosi zmrznjene delce snega, ki brijejo nezaščitene dele obraza. Zebe me v prste in hitro poskušam obleči še vindstoper. S pomočjo prijateljev mi to končno uspe. Pogledam okoli in vsaj v srcu me pogreje. Kolega naredi eno gasilsko.

Na horizontu se zariše senca Mont Blanca. Obrnem kamero proti prihajajoči navezi. Prvič imam priložnost poslikati sliko vrha in planince istočasno.

Nekdo zavpije: Materhorn! Obrnem se in poslikam še kolega, ki fotka Materhorn.

Drugi kolega inzistira, da pofotka še mene. Dam mu fotič ampak mu ne uspe narediti fotke. V debelih ali dvojnih rokavicah je nemogoče pritisniti sprožilec. Pomaga mu izkušeni fotograf. Nazadnje fotkanje uspe. Relativno. Ugotavljam, da bom moral še enkrat na Mont Blanc. Drugič bom poskušal zavzeti bolj frajersko pozo.

Ker sta mraz in veter prav zoprna si na hitro naprtimo nahrbtnike in se odpravimo dol. Jaz sem zadnji. Ko pridem na greben me butne prelep pogled. Čeprav sem na zelo nevarnem grebenu snamem nahrbtnik in izvlečem fotič. Škljocam.

Med tem ko sem motovilil s nahrbtnikom moj kolega stopi na točko ko se pot strmo spusti. Hitro dvignem fotič in ustrelim. S to fotko sem zelo zadovoljen.

Obrnem se in poškljocam še vrhnjo piramido.

Na srečo se večini prihajajočih planincev izognem na mestu kjer je dovolj prostora za izogibanje. Zgoraj je to bilo precej zoprno početje.

Precej lepi prizori jemljejo sapo. Vsi dosedanji napori počasi romajo v pozabo.

Malo nižje se zberemo in naredimo še eno gasilsko.

Škljoc, škljoc ... Ne morem si pomagati.

Kmalu zagledam bivak. Zgrajen je na skali. Okoli je na tone snega ampak ta je na suhem.

Teren se na videz zravna. Na tej višini in po tem vzponu je tudi tak teren naporen.

Malo pred kočo (levo v senci) je šotorišče. Očitno eni ne marajo spanja na klopeh in mizah.

V koči se nahranimo in pripravimo na spust čez steno. Predvidevali smo, da bo ta precej zahteven ampak se izkaže ravno obratno. Največ nevarnosti nam povzroči prehod kuloarčka po katerem zdaj frčijo kamni kot za stavo. Kolegi na oni strani nam vpijejo kdaj naj zlaufamo. Prehod je bolj podoben loteriji. Tečem čez in poskušam dvigniti pogled proti vrhu. V tem momentu se zapletem in spotaknem. Na srečo se samo vsedem v sneg. Hitro vstanem in odšibam naprej. Naslednji prosim!

Pot nazaj postaja vse bolj duhomorna. Vsi si želimo čim prej v dolino in domov. Navsezadnje smo danes naredilo tisoč metrov navzgoraj in nas čaka še celotna pot navzdol. Bližamo se bivaku, ki je včeraj bil pod snegom. Danes od snega ni ne duha ne sluha. Zato so tukaj prvobitni prebivalci teh gora. Skoraj na vsakem kamnu lenari en kozorog. Vajeni so že ljudi. Pa tudi pozirati so se že naučili.

Tistih petsto metrov hoje po drobljenem granitu ob tirih nas dokončno dotolče. Vendar zdaj je na postaji inprvizirani lokalček. Naročimo si pivo, dvignemo pogled in nazdravimo proti beli gori - Mont Blancu.

Mont Blanc - 3. dan

2010-08-10T12:13:00.006+02:00

Prva stvar, ki jo naredim po vstajanju je kontrola vremena po starodavni ljudski metodi - enostavno pogledam skozi okno. Razen nekaj meglic je nebo čisto kot solza. Umit se grem z nasmeškom na obrazu.

Po slabi uri slečem toplo jakno in naredim nekaj posnetkov doline. Izgleda kot, da so se včerajšnji gosti oblaki spustili v dolino in se naenkrat nahajamo nad mejo oblačnosti.

Med navdušenim fotografiranjem opazim, da sem sam. Ostali so že sto metrov naprej ...

... na sedanji, začasni, zadnji postaji tramvaja. Naredim še en posnetek doline v kateri spi Chamonix.

Hodajoč po tirih prisopihamo na nesojeno zadnjo postajo. Od tukaj naprej so samo še skale in sneg.

Po kakih stotih višinskih metrih začne pihati. Kljub hoji nas zebe. V nahrbtnikih poiščemo kape in rokavice.

Pred sabo zagledam hrib na kateremu je koča Refuge du Gouter (3817m). Koča je na samem robu pa vendarle komaj opazna. Pred nami je še dolga pot.

Kmalu prispemo do prvega bivaka. Tisti, ki so notri prespali si veselo kuhajo tople obroke. Privoščimo si nekaj minut za počitek in fotkanje. Nadaljujemo pot ko nas kolega z ročnim višinomerom obvesti, da smo že na višini Triglava.

Pot nas pelje čez greben do planote na kateri se nahaja koča Tete Rosse (3167m). Zdaj smo že na soncu in nas ne zebe več. Na glave si damo čelade in na noge dereze.

Kmalu pridemo do prvega nevarnega odseka. Pot preči kuloar po kateremu letijo kamni. Vsako leto je na tem odseku kar nekaj mrtvih. Zato je priporočljivo teh trideset metrov preteči eden po eden. To je lažje reč kot izpeljati. Dereze in (pre)težki nahrbtniki naredijo svoje. Ko se zvrstimo zagrizemo v skalo. Gledam dol in ker še vedno ne vidim nobenega letečega kamna se sprašujem ali ni ta nevarnost malo prenapihnjena. Nisem vedel kaj me bo čakalo dol grede.

Zaradi strme stene hitro dobivamo na višini in enako hitro zgubljamo moč. Kmalu srečamo planince, ki so se odpravili dol in počitki na izogibališčih se prav priležejo.

Počasi postajam lačen. Kolega je omenil, da razpokan ledenik tam spodaj zgleda kot kup kremšnit. Sumim, da je tudi on lačen.

Spodaj opazujem planinca, ki hiti čez kuloar.

Dvignem pogled in zagledam veliko pločevinko na robu stene. Ne znam oceniti ali je blizu ali daleč. Ker sem že pošteno utrujen od strmih skal in težkega nahrbtnika se odločim, da je daleč. Ziher je ziher. Če se bo izpostavilo, da je blizu bom toliko bolj vesel.

Precej izčrpan prisopiham do koče. Pospravim dereze in se odpravim v kočo. Pojem dve ploščici in spijem preostalo vodo. Ker je do večerje dovolj časa vzamem fotič in se odpravim ven. Razgled je fantastičen. V skalah zagledam veliko skupino planincev, ki so danes prišli s prvim tramvajem. Na poti srečujejo tiste, ki gredo z vrha. Gneča je precejšnja.

Koča skupaj z bivakom, ki so ga zgradili zraven, premore sto ležišč do katerih povprečen planinec nima dostopa. Ležišča je namreč potrebno vnaprej rezervirati kar je praktično nemogoče ker so zasedena že nekaj mesecev prej. Pri ležiščih itak imajo prednost lokalni vodniki s svojimi strankami. Ostali smo tako obsojeni na spanje na tleh, klopeh ali mizah jedilnice.

Še enkrat pogledam dol. Četica planincev je že zelo blizu.

Stopim v kočo preden se množica vsuje za mano. Naročim najdražje (in ne najboljše) špagete bologneze na svetu. Jutri bom rabil energijo zato pojem vse do konca in poližem krožnik. Priborim si košček klopi in poskusim zakinkati. Slutim, da nocojšnjega spanja ne bo veliko. Čas bo pokazal, da sem imel prav. Skozi okno opazim, da je sonce že precej nizko. Pograbim fotič in stopim pred kočo. Nisem edini fotograf. Ob ograji se zvrstimo kot vrabci na daljnovodu. Gosta oblačnost se je dvignila in spodnji del hriba vključno s Tete Rosse je že v temi.

Nekateri so tako navdušeni, da se odpravijo nad kočo na skupinsko fotografiranje. Jaz se odpravim v kočo. Kmalu se bo začel boj za košček udobja na in pod klopeh in mizah.

Mont Blanc - 2. dan

2010-08-10T07:24:00.004+02:00

Zbudimo se malo pred šesto uro. Pojemo kakšno energetsko ploščico in se odpravimo proti začetni postaji tramvaja. Dočaka nas popolnoma drugačna slika kot včeraj. Nebo je nabasano z gostimi oblaki. Čeprav je vremenska napoved kazala nekaj ploh diši po enem dolgem deževnem dnevu.

Kupimo povratne vozovnice in se v tišini odpravimo na enourno vožnjo s tramvajem. Na šipah se pojavijo prve dežne kapljice, ki počasi prerasejo v spodoben dež. Že včeraj smo slišali, da tramvaj zaradi okvare proge ne vozi do končne postaje. Čaka nas še dodatnih petsto višinskih metrov hoje.

Prispemo na končno postajo. Z glavami smo skoraj v oblakih. Dežju se zdaj pridruži tudi mrzel veter. Nekaj planincev se odpravi po progi navzgor. Nekaj jih pa že čaka na postaji. Popolnoma so mokri. V glavah se borita želja po vzponu in glas razuma, ki govori, da je bolje počakati na bolj ugodne razmere.

V dolini se vidi Chamonix. Ali naj se vrnemo?

Nahajamo se na 1794m višine na postaji Bellevue. Tu je verjetno nekoč bila razgledna točka s restavracijo. Zdaj je samo razgledna točka. Nekdanja restavracija je pogorelo in smrdljivo skladišče, ki ga ljub vsemu izkoristimo za zaščito pred vetrom in dežjem.

Izkušeni kolega nas prepričuje, da je pot predolga in prezahtevna, da bi si lahko privoščili celodnevno mokroto. V mokrih oblačilih bi bilo zelo neprijetno priti na točko ledišča. Pade predlog, da se peš odpravimo eno postajo nižje (Col de Voza), kjer smo videli malo brunarico. Če že moramo počakati tramvaj za v dolino je bolje, da to počnemo s toplim čajem v roki. Ob brunarici je smučarski hotel za katerega se izkaže, da je odprt. Odločimo se ostati v tem hotelu. Tako bomo lahko štartali zgodaj, že pred prihodom prvega tramvaja z gručo planincev. Na lepem se izkaže, da nas bo prvi dan hoje čakalo dodatnih 600m višinske razlike kot, da bi tramvaj peljal do končne postaje. Torej, vse skupaj slabih 2200m od hotela do koče Refuge du Gouter.

Dan se vleče "kot ponedeljek". Dežja noče in noče biti konec. S slabim občutkom in velikim upanjem se odpravimo spat.

Mont Blanc - 1. dan

2010-08-09T16:40:00.004+02:00

V dveh kombijih se odpravimo proti Franciji. Pot nas pelje skozi dolgočasno severno Italijo proti predoru pod Mont Blancom. Ko zavijemo v dolino Aoste svet postane bolj zanimiv.

Kmalu zagledamo ostre, zasnežene vrhove. Tam nekje je Mont Blanc.

Pred predorom se postavimo v vrsto. Okoliški vrhovi in mogočen ledenik jemljejo sapo.

Skozi predor se vozimo v varnostni razdalji. Na izhodu iz predora počakamo drugi kombi. Kolega je vozil preblizu tovornjaku. Zato ga policijska patrola ustavi na krajše pranje ušes. Nadaljujemo v dolino in kot se to spodobi zgrešimo izvoz iz krožnega križišča. Pot nas namesto okoli Chamonixa popelje skozi sam center mesta. Nič hudega, ven potegnemo fotoaparate, fokamo skozi okna kombijev in se delamo, da smo japonski turisti. Po prihodu v mestece Le Fayet izberemo bar z najlepšim razgledom. V bližini najdemo prijeten hotelček in se odpravimo v lov na odprto restavracijo. Mine kar nekaj časa dokler napolnimo želodce s povprečno dobrimi špageti. Pa ne zato ker jedemo počasi ampak zato ker imajo Francozi čudno navado, da odpirajo restavracije šele ob sedmih zvečer ko je čas za večerjo.

Hotel je blizu začetne postaje zobate železnice - tramvaja, ki nas bo jutri popeljal proti izhodiščnem položaju. Zraven postaje je muzejski primerek lokomotive, ki je nekoč porivala vagon po hribu navzgor. Zaradi nagiba hriba so konstruktorji morali nagniti rezervoar za vodo tako, da je ta vedno bil manj ali več v horizontali.

Čez Plemenice ...

2010-08-02T12:33:00.006+02:00

... na Triglav. Štartali smo pri Aljaževem domu v Vratih. Prejšnji dan je bilo slabo vreme ampak za soboto so napovedali polepšanje. Ali bo ras tako? Mogoče bomo še fasali kakšno zapoznelo ploho ... Kakorkoli, ko smo prišli na odprto, pod Sovatno, so nam pogledi potovali po okoliških vrhovih. Ali bolje rečeno po megli okoli okoliških vrhov.

Nismo zgubljali časa, odhiteli smo proti Luknji od kod se je odprl pogled proti oblačni gorenjski ...

... in, kako vzpodbudno, proti sončni primorski pokrajini.

Na glave smo montirali čelade in se opasali s samovarovalnimi kompleti. Čakala nas je plezarija.

Pot je delno varovana s zajlami in klini. Delno pa je čisto "wireless" (nezavarovana).

Čez nekaj časa smo prišli na mejo oblačnosti. Tam nekje bi mogla biti Sfinga, Kredarica ipd. Megla ali oblaki so se tako hitro premikali, odkrivali in zakrivali poglede, da je bilo nemogoče nadaljevati brez kakšnega škljoca. Vsaj takega ...

Kmalu se je svet zravnal. Triglavsko skalovje se nam je začelo sramežljivo kazati skozi gosto meglo. Takrat še nismo vedeli kaj nas čaka. Mirno smo šli naprej.

Pot čez Škrbino je ta dan bila posebej žleht. Namesto lažje plezarije nas je čakalo vsaj 20cm novozapadlega snega. Skale so bile mokre in drselo je kot za stavo. Z vrha so padali slapovi v kuloarčkih pa potoki vode. Tisti nezavarovani deli poti so zahtevali precej "trden korak". Na tem delu mi fotografiranje ni prav dišalo ... Aparat sem potegnil iz ruksaka šele na sedelcu, preden se pot razcepi proti Planiki oz. vrhu.

Nekoliko višje so se začeli kazati fantastični prizori. Ob jeklenici sem zavaroval sebe in ruksak. Šklocanje je bila priložnost tudi za krajši počitek.

Ob prihodu na vrh nam je pogled zdrsnil po grebenu navzdol. Kaj nas čaka dol grede?

No ja, če je pot bila mokra in spolzka so bile jeklenice sto procentno suhe. Že tisti pred nami so se jih oprijemali tako močno, da so izželi zadnje molekule vode če so te bile v njih.

Kljub zoprni poti so razgledi jemali dih. Varovanje, ruksak dol, varovanje, škljoc levo ...

... in desno ...

Ob prihodu na Kredarico smo lahko opazovali množičen naskok na vrh. Še sreča, da smo že bili pri koči.

Pokrajina je že mejila na kič.

Po krajšem počitku smo se odpravili čez Prag v dolino.

Preden smo se spustili v dolino smo še enkrat vrgli pogled proti Sovatni, Luknji ...

Čez Repov kot

2010-07-26T11:01:00.007+02:00

Na parkirišče pred domom v Kamniški bistrici prispem v temi. Na parkirišču je le eden avto. V tišini se hitro preobujem in stopim proti markirani poti, ki se skozi gozd strmo dviguje. Trdna tema je in okoliške hribe bolje čutim kot vidim. Zrak je topel in nasičen z vlago tako, da že po prvih nekaj minutah obilno švicam. Mokra in hladna trava ob poti mi nežno boža gole noge. Če ne bi bil tako žgečkljiv bi verjetno užival. Prebujajo se tudi prvi ptiči ...

OK, konec romantike.

Na parkirišče pred domom v Kamniški bistrici pridem nekaj pred peto uro zjutraj. Temno je kot v riti. V toplem, vlažnem in popastem zraku lahko uživam popolnoma sam. Pametnejši so še vedno v postelji. Tudi ptiči so tiho. Na parkirišču je le eden avto. Verjetno je pokvarjen. Zagrizem v strmo pot in po nekaj minutah preklinjam kosmiče, ki sem ji pojedel pred eno uro in me že neznansko napihujejo ter močno črno kavo, ki jo nisem spil ker se mi je (ne vem zakaj) tako mudilo. Kakorkoli, gamsi danes ne bodo edina bitja, ki se bo jih dalo od daleč zavohati.

Sopihajoč preklinjam mokro, hladno, sluzasto travo, ki se mi drgne ob noge. Čelna svetilka mi daje le dober meter krožne svetlobe. Okoli pa je temno. Tesnobno. Nekaj slišim ampak nič ne vidim. Kako zoprno.

Kmalu se pot nekoliko zravna. Gozd se zredči in pojavi se prva, difuzna svetloba. Ugasnem svetilko in zagledam svoj današnji cilj - Planjavo.

Pri odcepu za Repov kot, na podrtem steblu na veliko piše: "Ta pot ne gre na Kamniško sedlo"!? OK, ta pot ne gre tudi v London ali Moskvo. Pa tudi kam drugam ne. Vseeno nisem opazil seznama mest kam pot ne pelje. Mogoče je še vedno bilo pretemno ali je nesojenim turističnim delavcem zmanjkalo barve. Nedaleč stran je smerokaz, ki kaže kam neka druga pot pelje (na Kamniško sedlo, op. a.). Zraven so najbrž pozabili dopisati kam pot na Kamniško sedlo ne pelje. Pod ta smerokaz predlagam naslednji napis: "Ta pot ne gre tja kamor gre sosednja pot, ki ne gre na Kamniško sedlo". Med premlevanjem kako bi bilo čim bolj jasno in enostavno pojasniti kam katera pot ne pelje me moj namen odpelje po poti v Repov kot. Kot najbrž že sami sklepate to ni pot na Kamniško sedlo. Ustavim sem se na pregledni terasi. Poskušam obuditi spomine na moj zadnji obisk Repovega kota ampak mi ne uspe. Mnogo let je od tega. Potegnem še en požirek smrdljive, grenke, obupne vode iz mojega novega meha za vodo. Bljak.

Lepa in zložna pot se konča pri steni, ki se kot stometrski zid dvigne direkt med zvezde. Huh. Tukaj si na glavo montiram čelado in začnem bolj, kot to v planinskih vodnikih piše, "zračni del poti, ki zahteva trden korak". Dolina se vse bolj zapira in pot postaja vse bolj strma. Ker me zaradi prešvicane majice in hladnega vetra, ki vleče po hribu navzdol že nekoliko zebe se prav veselim lahke in nezahtevne plezarije.

Hitro pridem na kamnito teraso. Plezanja je konec. Vržem pogled na levo in v daljavi zagledam gosto meglico tam kjer bi mogla biti Ljubljana. Še sreča, da sem doma iz Ljubljane, da vem kako zgleda. Od tukaj se je ne bi prav veliko nagledal.

Na desni zagledam ponosne čuvaje doline. Strme stene Planjave kraljujejo nad dolino že celo večnost. Morebiti kličejo bolj drzne kot sem jaz, da poiščejo nove ali bolj skrite smeri na vrh ...

Potegnem še en požirek vode. Bljak.

Bolj se bližam Srebrnem sedlu bolj piha in bolj me zebe. Preklinjam mrzli veter in hitim proti sončnem travniku na vrhu sedla. Potem preklinjam še samega sebe ker vem, da bom kmalu preklinjal sonce in vročino ter sanjal senco in hladen veter. Tako je to v hribih. Ali te zebe, ali ti je vroče, boli gor grede in dol grede, žuli, pritiska, tlači te žeja, boli glava, ruksak je itak vedno pretežek, sneg premehek ali premoker ... In na koncu, v dolini ob piru rečeš: "Matr, kako luštno je bilo ..."

Na sedlu si privoščim košček sadne ploščice in par požirkov vode. Bljak. Bljak. Bljak. Pogled se prevali na štajersko stran, proti Korošici in še naprej v meglico. Še sreča, da sem na Štajerskem že bil, od tukaj se je ne bi nagledal (zdaj se že ponavljam).

Kmalu mi pot preseka kolona gamsov. V miru in tišini se strinjamo, da imajo oni prednost. Počakam in občudujem kako elegantno, eden za drugim v rahlem teku zginejo na oddaljenem travniku. V tem momentu se spomnim, da imam v ruksaku fotoaparat. Si me predstavljate kot vojnega fotoreporterja? Tudi jaz ne. Kmalu prispem na vrh. Kmalu je gore četica planincev. Občudujemo razgled. Na levi je Ojstrica, še daleč naprej Koroška. Še sreča, da sem tam ... No ja ... Tam živi Tina, ki je zdaj na OFF in njenih prispevkov še nekaj časa ne bomo videli.

Na levi se vidi Okrešelj, Mrzla gora ... V daljavi je Avstrija. Tam živi veliko ljudi vendar nobenega ne poznam. Tudi če pišejo bloge ...

Naenkrat se vsi odpravimo proti Kamniškem sedlu. Kmalu pridemo do tistega dela, ki to markirano pot s sedla na Planjavo (in obratno) naredi nekoliko bolj razburljivo.

Planjava je lep kos skale. Pot je speljana tudi po strmem delu. Tista dva planinca na spodnji fotografiji že vesta kaj pomeni, da je pot "zračna in zahteva trden korak".

Vendar se bo marsikdo strinjal, da vse skupaj zgleda bolj grdo kot v resnici je.

Kamniško sedlo je bolj oblegano kot okoliški vrhovi (ali vsaj Planjava). V kratkem se čez vrhove navlečejo oblaki in zakrijejo tisto zoprno meglico v daljavi ... Končno si lahko privoščim požirek okusne, čiste, bistre vode in kos slastne jabolčne pite. Sonce vse bolj praži in počasi se odpravim v dolino. Kje sta zdaj tista fajn senca in osvežojoč vetrič ... ?

Radovna

2010-07-14T11:00:00.002+02:00

Ker sonce že nekaj časa žge in so obiski gora prijetnejši v bolj nočnih urah kot podnevi sva se odločila za nekoliko bolj "izi" varianto zapravljanja prostega časa. Po Aleševem prispevku o dolini reke Radovne ni bilo težko določiti cilj. Dolino sva tokrat obiskala na kolesih. In ker je napredovanje na kolesu dokaj hitro sva "potegnila" sicer označeno in lepo urejeno kolesarsko stezo do Kovinarskega doma v Krmi (pa še 2km dlje). V gostišču v Zg. Radovni sva se okrepčala (strežejo božanske ajdove krape s kislim mlekom) in se usmerila proti vasi Gorje kjer sva pustila avto. Zaradi vročine sva se večkrat ustavila ob reki, ki v popoldanskem delu dneva ni več bila prekrita z meglico.

Ker nam je na koncu ostal še lep kos sobote sva se odločila za obisk Vintgarja, ki turistično deluje že od leta 1893 in je najbolj obiskan vintgar v Sloveniji.

Tridnevno potepanje

2010-07-01T10:03:00.008+02:00

V četrtek po službi smo se odpravili proti Komni kjer smo prespali v zelo lepo vzdrževanem domu. Prvi jutranji pogled skozi okno mi je pognal kri po žilah. Delal se je prekrasen dan. Že pred zajtrkom sem naredil nekaj klasičnih posnetkov Cerkniškega jezera v dolini. Žal se zaradi visokega plimovanja takrat ni videl otok s cerkvico, ki je tako ostal pod gladino vode. Nič hudega, sem si mislil, vsaj meglico sem poslikal.

Po zajtrku smo se odpravili mimo koče pod Bogatinom proti Krnu. Pot je bila lahka in razgledi fantastični.

Kmalu smo prvič v daljavi zagledali naš današnji cilj - Krn.

Z vseh koncev so se, kot majhne mravljice pojavili pohodniki. Očitno je bilo, da ta dan v hribih ne bomo sami.

To prelepo pogorje hrani spomine na eno od največjih morij človeštva - prvo svetovno vojno.

Bližje smo bili Krnu bolj se je "kadilo". S tolminskega konca so se dvigovali gosti oblaki, ki so zakrivali pogled proti Soči.

S druge strani smo oblakov bili veseli. Vsaj malo so nas ščitili od močnega sonca in vročine.

Tudi sprehod čez snežišča nam je dajal občutek svežine.

Pogled na Krn in sosednjo Batognico. V notranjosti Batognice je med obstreljevanjem razneslo 4100kg nitroglicerinske želatine, vrh naj bi se sesedel in hrib tako znižal za 80m.

Kmalu se je odprl pogled proti Krnskem jezeru in okoliških hribih. V ozadju dominira Triglav.

Lepo utrujeni smo prespali v planinskem domu pri Krnskih jezerih. Drugi dan smo se odpravili proti Voglu. Pot nas je v tem delu peljala po zdaj znanem okolju. Le Krn je bil vedno bolj daleč.

Vzpon na Bogatin nam je postregel z lepim razgledom proti dolini sedmerih jezer in kopici oblakov za katere smo upali, da nam ne bodo pokvarili dneva. Namreč, za ta dan so bile napovedane plohe in nevihte.

Administrativna dela na vrhu Bogatina. Iz Krna se spet "kadi".

Tam nekje v daljavi se vidi majhni zobek na robu hriba. To je naš današnji cilj - hotel na Voglu.

Preden smo se spustili na planino Govnjač se je kot na pladnju razširila dolina sedmerih jezer in okoliški vrhovi. Nad njimi je kuhalo, le čez jezero ni šlo. Mogoče bomo le ostali suhi.

Po dolgotrajni hoji smo prispeli na teraso koče od koder se je ponujal lep razgled.

Pardon. Tega sem imel v mislih.

Naslednji dan smo se odpravili v dolino in domov. Bilo je kratko ampak slatko.

Barve

2010-06-14T11:25:00.004+02:00

Ko posije sonce in zacveti oljna repica se jug Švedske pobarva v barve švedke zastave. Rumena barva pristaja modremu nebu. Zeleni (zelena=modra + rumena) travniki pa povezujejo dva nasprotja. Če pa stopite na rob travnikov, kjer se celina dotika morja je doživetje popolno.

Malmo

2010-06-10T13:13:00.002+02:00

Glavno mesto pokrajine Skane na Švedskem je spomladi polno barv. Seveda, če mate srečo, da je vreme lepo. Jaz sem ujel le štiri sončne dni. Že drugi dan po mojem odhodu je spet začelo deževati in temperatura je padla na okoli 10 stopinj. Tukaj je nekaj barvnih posnetkov mesta. V naslednjem prispevku bom pokazal še nekaj barvnih posnetkov podeželja.

Švedska

2010-06-08T13:40:00.004+02:00

En teden sem se šel turizma na jugu Švedske. Večino časa sem prebill v Malmu, glavnem mestu pokrajine Skane. Malo sem se potepal tudi po vzhodu dežele, proti Ystadtu, pa še malo naprej ...

Tukaj je nekaj monokromatskih vedut.

Raziskovalec

2010-05-27T09:59:00.004+02:00

Popolnoma opremljen, poln dobre volje in z nasmeškom (kako drugače?) se odpravi Nejko Smejko v veliko pustolovščino do skrajnih meja hišnega vrta. Pod budnim pogledom treh parov oči smo našli ... Kaj že? Ni važno, bomo pa ponovili vajo.

Rojevanje

2010-05-11T14:43:00.002+02:00

Hitim proti vrhu. Svetloba kliče. Iz temne grape, ven. Planina Dol je za mano, Konjščica tudi. Prostrana planota je posejana s gručami planšarskih hišic, sedaj vglavnem vikendov. Za robom se kadi. Zgodaj je še, nebo modro, zrak čist. Noge kličejo po počitku, telo po kofetu. Ampak glava rine naprej ... Vem ... Če bi ostal v postelji bi zamudil to predstavo. Rojeva se novi dan ... In novi oblaki. Obožujem oblake ...

Še malo ...

2010-05-04T14:38:00.002+02:00

... golfa, pa bom dal gmh.

Lopov

2010-05-04T07:57:00.002+02:00

Nič lepšega kot, da ti uspe šus s katerim pošlješ kroglico (golfisti ji rečejo žogica) 150 ali 200m od izhodiščnega položaja proti luknji. Potem se lepo odpeketaš proti njej in poskušaš s čim manj udarci zadeti luknjico. Je pa čudno ko po nekaj deset dolgih udarcev ne najdeš žogice tam kjer bi mogla biti. No, tam nekje pri četrti luknji smo odkrili skrivnost. Dobili smo ga na delu, z roko v žaklju (pravzaprav z žogico v roki) ... Hudiča kosmatega, lopova potuhnjenega ... Kradel nam je žogice pa še zabaval se je vmes. Baraba! Kosmata ...

V soboto zjutraj ...

2010-05-03T11:04:00.004+02:00

... sta Baki in Saš z golf palicami preganjala zgodnje komarje, jaz pa fotkal.

Samec

2010-04-29T15:46:00.001+02:00

Rafael Samec, umetnik ...

Fotka za osebno

2010-04-28T12:54:00.003+02:00

Med fotkanjem za en prejšnji prispevek sem naredil še eno fotko za osebno izkaznico ali potni list. Ne vem pa ali je še vedno za osebno izkaznico potrebno uporabiti modro ozadje? Kaj vi menite?

Proti Korenu

2010-04-26T14:25:00.009+02:00

Ko je sonce pokukalo za hribi je bilo jasno, da bo dan sončen ..., ali oblačen ..., ali kar oboje. No, na koncu je bilo oboje. Ravno prav oblakov se je mešalo nad Kamniškimi alpami, da fotke niso izpadle dolgočasne. Meni najljubše igre senc in svetlobe. Motivov pa kokar češ ...

Ko zgodaj zjutraj kot prvi stopiš v neshojen sneg lahko staviš, da bodo naslednji šli po tvoji gazi. Vedno je tako. Prvi išče pot, drugi pa si mislijo: "Če je šlo njemu bo tudi meni". Bog ve ali so me tisti, ki so stopali za mano kaj preklinjali. Niso vedeli, da je tisti pred njimi lovil svetlobo in ni iskal najlažje poti.

Na vrhovih še vedno vztrajajo opasti ...

Eni so šli na sprehod s psom ...

Ja, izgleda, da je ta dan bil kot narejen za sprehod psov ...

Lucis Ferre

2010-04-23T13:13:00.002+02:00

Tisti ki prinaša luč ...

Sonce in oblaki

2010-04-19T15:57:00.003+02:00

"Slabo" vreme v hribih ponavadi postreže z dramatično svetlobo. Ta konec tedna je bil tak ...

Nejko Smejko

2010-04-10T16:54:00.003+02:00

Ko sem nazadnje fotkal Nejkota še ni znal sam sedeti. Zdaj pa je atomska bomba na dveh nogah. Tako kot prej, tudi zdaj porabi nekaj časa za resen študij s kom ima opravka. Potem ti nakloni kakšen nasmeh. Če si ga zaslužiš ... In če ravno utegne. Toliko tega je še tega treba odkriti. Fotografove luči, torbo, pumpico za zrak ...

Zimski pohod na Porezen

2010-03-22T08:55:00.003+01:00

Fotke so nastale kmalu po začetku pohoda iz zg. Davče. Tukaj je vreme bilo še prijazno (le megla, dež, mraz ... :) ) in se je še dalo fotkati. Na grebenu nas je pričakal orkanski veter z dežjem in na koncu prepolna koča. Torej, do koče smo že prišli, za naskok na vrh je zmanjkalo junakov.

Umetnost, univerzalni jezik

2010-03-17T14:16:00.003+01:00

Ljudje smo razmišljajoča bitja. Velikokrat na podlagi razmišljanj pridemo do podobnih sklepov in celo podobnih rešitvah. V svojem predprejšnjem prispevku sem se dotaknil naših prikritih svetov. Dejstvo je, da smo ljudje kompleksna bitja. Vsak med nami v sebi nosi različne obraze. Kakšnega bomo pokazali določa situacija, naša vzgoja, preteklost, značaj ...

Do podobnih sklepov je prišla dansko-norveška umetnica. Kako je ona prikazala svoj odnos do človeka in njegovih skritih svetov si lako ogledate tukaj.

Brezup

2010-03-16T09:21:00.002+01:00

Spodnja slika je sken fotografije, ki sem jo naredil pred ... eeee, no ja, v preddigitalni dobi. To je bila prva fotka, ki sem je naredil z mojo (zame) novo Mamiyo 645.

Takrat sem veliko hodil po naravi in fotkal "neokrnjeno" naravo. S časom sem ugotovil, da nima smisla iskati skrite in neodkrite kotičke prelepe domovine. Takih ni. Tudi če si mislil, da si našel tak kotiček si ugotovil, da si pravzaprav odkril skrito in neodkrito divje odlagališče odpadkov. Manjše ali večje. Srečen si bil če si našel zgolj odvrženo pločevinko piva ali pozabljen kanister za gorivo (motorne žage!).

V spodnji sliki sem uporabil simboliko. Slika prikazuje zapuščen križ na kupu smetišča. Kdo je bil pribit na križ vemo. Vemo tudi to, da je on eden od največjih simbolov žrtvovanja, odpuščanja in predvsem vere in upanja. Ampak zdaj je odšel. Zapustil nas je. Tako smo uničili naravo, da je (nad nami) obupal še on. In je odšel. Ni ga več. Od tod ime tej fotki: "Brezup".

To fotko sem naredil ko sem bil malo mlajši :) in sem naivno mislil da je narava tako uničena, da bolje ne more biti. Uh kako sem bil naiven.

In my secret life

2010-03-10T10:58:00.006+01:00

Veliko besed

manj ali več

veliko morale

tako ali drugače

kako smo dobri

vsi smo Saša

tako ali drugače

navkljub besedam

vsi smo Sašo

klikni na fotko za povečavo

Novica

2010-03-05T09:33:00.008+01:00

Znanstveniki državne univerze na Pandori so ovrgli še en mit o Modrem planetu. Že dolgo smo bili mnenja, da je Modri planet bogat z pitno vodo vendar najnovejše raziskave kažejo, da smo živeli v zmoti. Po trditvah profesorja Sicul F. (na manjši sliki), glavnega raziskovalca državne univerze je Modri planet sicer bogat z vodo vendar je pitne vode zelo malo. Do tega sklepa je prišel po dolgoletnem preučevanju plemena Ljuudje, ki smo jih do zdaj imeli za inteligentne in napredne. Raziskave kažejo, da je na Modrem planetu veliko pripadnikov plemena Ljuudje žejnih ali živi v kroničnem pomanjkanju pitne vode. Profesor s svojim timom znanstvenikov še vedno ni prepričan o tem kaj je razlog za pomanjkanje pitne vode na palanetu, ki je že iz vesolja videti poln vode (od tod ime Modri planet). Nekateri znansveniki so mnenja, da so za pomanjkanje krivi ravno Ljuudje, vendar profesor Sicul F. to kontraverzno teorijo še ne more potrditi. "Malo nas bega visoki nivo inteligence Ljuudi. Ne moremo si razložiti zakaj bi tako inteligentna bitja uničevala pitno vodo, ta najbolj pomemben vir življenja in obstoja na planetu." Pove profesor in dodaja: "Motimo se lahko le o enem, ali so Ljuudje neinteligentni, ali vodo uničuje nekdo drug."

Voda

2010-03-04T11:59:00.005+01:00

Znanstveniki že dolgo opozarjajo, da bomo ljudje morali odriniti v vesolje če bomo želeli kot vrsta obstati. Življenski pogoji na zamlji so iz leta v leto slabši. Prihodnost je negotova. Že leta v ta namen raziskujejo in preučujejo bližnje in daljne planete. Pred kratkim so nam sporočili fantastično novico - na Luni je voda. In to ne za kozarec vode ampak veliko, veliko vode. Kaj naj rečem ...? Jupiiiiiiiii!

Ne morem si predstavljati kakšne vsote denarja in energije so bile in bodo vložene v iskanje vode v vesolju. Sprašujem se kaj bi se zgodilo če bi desetino tega vložili v ohranjanje vode na zemlji. Poslušajoč novice o vodi v vesolju dobim občutek, da je na zemlji skorajda ni. Kakšna ironija. Iščemo vodo v vesolju - oceane, reke in jezera na zemlji pa ne znamo ohraniti.

Mogoče bi bilo dobro, da v vesoljnem iskanju naletimo na kakšne Naavije. Mogoče bi nas oni lahko naučili spoštljivega odnosa do edine krogle v vesolju, ki jo (zaenkrat še) imamo. Mogoče bi bilo še bolje če bi ti Naaviji že zdaj prileteli in nas kar tako, za opomin in streznitev v rit sunili.

Puške

2010-03-04T09:55:00.002+01:00

Neja fotk pušk znanega slovenskega puškarja.

Umetnost graviranja in pozlate.

Ponos

2010-02-18T17:04:00.002+01:00

Danes zjutraj sem po radiju slišal izjavo neke poslušalke v zvezi z fantastičnim uspehom Petre Majdič. Izjavila je, da je po dolgem času spet ful ponosna, da je Slovenka. Podobnih izjav je bilo še nekaj. Huh... Najbrž ljudje res hitro občutimo ponos ob tujih dejanjih, uspehih, zmagah...

Naredimo še mi nekaj na kaj bi lahko bili ponosni. Lahko tudi kako malenkost. Recimo... Postanimo zelo ponosni namesto, da smo ful ponosni!

Če ne bomo zelo ponosni ampak kar naprej ful ponosni se nam lahko zgodi, da se bomo nekega jutra zbudili in ful surprised ugotovili, da nimamo več na kaj biti ponosni.

Petro Majdič občudujem. Ne samo zaradi včerajšnjega (herojskega) dejanja ampak zaradi njenega značaja. Zaradi neskončne vere v uspeh. Zaradi ur in ur trdega dela posvečenega sanjam. Petro bom vedno imel za vzor. Ko bom na tleh ali mi bo šlo slabo se bom spomnil na Petro. To se mi zdi bistveno. To, da obstajajo ljudje, ki jih lahko občudujem in mi služijo kot vzor, spodbuda v težkih trenutkih. Ponos gor ali dol.

Mogoče zato ob njeni zmagi (to je dejansko bila zmaga) nisem začutil ponosa ampak hvaležnost in občudovanje.

Portret

2010-01-10T16:02:00.003+01:00

Želel sem pofotkat zasnežene krogle ob cesti.

Nameril sem drugo po vrsti in glej ga hudiča.

Tam je bil snežni portret.

Igra narave, ki je kmalu ne bo več.